Letošnje duhovne vaje, od nedelje, 20. februarja do petka, 25. februarja, je za eno skupino slovenskih frančiškanov pri Mariji Pomagaj vodil upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres. Razmišljali smo o glavnih bivanjskih značilnostih, identiteti kristjana, redovnika in duhovnika, o naši zakoreninjenosti v Bogu, o našem odrešenju, grehu, poklicanosti.
Stvarjenje je milost in dar, ki nas kliče k hvaležnosti. Bog se razdaja iz svoje dobrote, ko pa daruje samega sebe se začenja naše odrešenje, je poudaril predavatelj msgr. Stres. Bog nas ni samo ustvaril, ampak nas je tudi čudoviteje prenovil. Bog je edini, ki vse dela zastonj, brez osebnih koristi in zato nas lahko samo On osvobaja. Človek pa to podarjenost, zastonjskost zlorablja in noče živeti kot Bog želi in hoče. Bog je edini zakon in k temu nas vabi Jezus sam, ko pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,48)
Ne smemo imeti napačnega, grešnega odnosa do Boga. Božji dar smo in ne smemo podleči zapeljivosti kače kakor Adam in Eva. Tu je šlo za temeljno zlaganost, za laž, da je Bog ljubosumen in da nas nima rad. Ne smemo poteptati božje naklonjenosti in biti kakor bog, samopašen in sebičen. Kača je v slabi luči prikazala Boga Adamu in Evi. Kača laže in potem tudi človek laže, ker ne verjame, da mu Bog hoče le najboljše. Jezus ohrani, tudi v Getsemaniju, zaupanje v Očeta. Jezus nam je pokazal, kako moramo biti kakor Bog, ko umre na križu za nas. Na križu Jezus uresniči svojo sinovsko vdanost in to v najtežjih trenutkih. Na križu Jezus veruje še naprej. Na križu se razodeva greh sveta in pri križanju sodelujemo vsi. »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.« (Jn 19,37) Ko priznamo svojo grešnost smo odprti za odrešenje. Na križu Jezus postane novi Adam, kjer pokaže vrhunsko ljubezen do Boga in do človeka. To je naš vzor o katerem apostol Pavel zapiše: »Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.« (Flp 2,5) Koliko daleč smo od te norme?
Apostol Pavel je zaradi Kristusa zavrgel vse, tudi farizejstvo: »Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček.« (Flp 3,8)
O Bogu moramo imeti visoko predstavo, o ljubezni, ki se žrtvuje. Učlovečenje se nadaljuje, dokler Beseda ne postane Kruh in Vino. To je izpraznjenje samega sebe (prim. Flp 2,7). Evharistija je povzetek naše vere. Afriški mučenci so rekli, da brez evharistije ne morejo živeti. »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.« (Apd 2,42)
Zadnja večerja je Jezusovo zavestno prehitevanje tega, kar se bo zgodilo naslednji dan. Jezus prehiti svojo smrt. Cerkev dela to kar, je Jezus storil pred svojo smrtjo. Cerkev obnavlja daritev, je ne ponavlja.
Jezusova stalna drža je sinovska vdanost v Trojici, ki jo uresniči na križu. Ta drža traja vso večnost in to je njegov način bivanja kot Sina. To je njegova slava. Nebesa za nas so to, da bomo imeli Jezusovo ljubezen, ki je šla na križ. Duhovno obhajilo naj obnovi to mišljenje v nas, da z Jezusom izrekamo svoj da Očetu. To je skrivnost vere. Biti kristjan je to, kar smo prejeli pri krstu. Krst in evharistija sta dva stebra vere. Kar se je zgodilo pri krstu se obnavlja pri evharistiji. Vraščati se moramo vanj, v njegovo smrt in vstajenje.
V evharistiji premagujemo svojo grešnost, svojo smrt, ker jo prehitevamo, minljivost, ker postavljamo svoje življenje na skalo in ne na pesek.

Evharistija je povzetek naše vere preko katere se tudi mi vraščamo v Jezusa Kristusa, ki je naša norma in naš vzorec.

V drugem delu duhovnih vaj smo se posvetili našemu posvečenemu življenju, ki je naš način krščanskega življenja in je tudi predmet naših redovnih zaobljub. Redovniško življenje ni človeška iznajdba. Razmišljali smo o različnih dimenzijah našega redovništva.

Mistična dimenzija je osebna ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga postane z zaobljubami nedeljena ljubezen. Bog mora imeti prednost pred vsem. Redovništvo je radikalen poskus uresničiti ljubezen do Boga. Redovnik se da na voljo Jezusu Kristusu in njegovemu kraljestvu. Gre za življenjsko dokončnost in popolno predanost.
Kristološka dimenzija pomeni posnemati Kristusa. Kako biti blizu Bogu katere pot je Kristusa, kako posnemati njegovo sinovstvo. To je za nas čast. Zato je Kristus novi Adam, ki je svoje sinovstvo udejanjil na križu. Biti z Jezusom je podlaga za poslanstvo. V antiki so učenci izbirali svoje učitelje. Jezus pa sam izbere svoje učence. Tukaj gre za dejanje neskončne ljubezni. Če smo izbrani nas ima Bog neizmerno rad.
Dimenzija posvečenosti govori o izvzetosti iz posvetne rabe. Posvečenje je delo Svetega Duha. Vse različne karizme so zakoreninjene v Jezusu Kristusu.
Eklezionalna dimenzija. »Hočem biti ljubezen v srcu Cerkve« je dejala sv. Terezija Deteta Jezusa. Redovniki in redovnice so nepogrešljivi del Cerkve.

Pričevanjski vidik redovništva. Redovništvo je postavljeno na svetilnik in je pričevanje, da Bog zadošča.
Apostolska dimenzija govori, da so redovniki usposobljeni za posebne dejavnosti v zahtevnih okoliščinah in to je karizma, ki gradi Cerkev.
Občestvena dimenzija je nasprotje puščavniški. Bog je občestvo kot Sveta Trojica. Kliče nas k občestvu med seboj. Karizma ustvarja skupnost.
Eshatološka dimenzija govori, da se redovnik ne oklepa tega sveta, ker bo podoba tega sveta preminula in da se oklenemo vere v večno življenje pri Bogu. Apostol Pavel pravi, da smo na svetu pa nismo od tega sveta, kajti podoba tega sveta preide (prim. 1 Kor 7,31).
V tretjem sklopu premišljevanj smo se dotakni še treh zaobljub. Razlog naše poklicanosti zakaj smo tukaj, zato, da izstopamo in s svojim življenjem kažemo svoje sinovstvo do Očeta po vzoru našega učitelja Jezusa Kristusa, ki nas je izbral in poklical.
Hvala gospodu nadškofu msgr. dr. Antonu Stresu za vodenje duhovnih vaj, da smo lahko še bolj začutili svojo pripadnost Jezusu Kristusu in drug drugemu.

Marija, Kraljica reda manjših bratov, prosi za nas!

Pripravil: p. Robert Bahčič

Fotografije