S pridiganjem Jezus oznanja Božje kraljestvo, z ozdravljanji pa dokaže, da je blizu, da je Božje kraljestvo med nami. Ko je Jezus vstopil v hišo Simona Petra, je videl, da je tašča zaradi vročice v postelji. Takoj jo je prijel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo in se je končal sobotni počitek, so ljudje lahko prišli in mu prinesli bolnike, da je ozdravil veliko oseb prizadetih z različnimi boleznimi, tako telesnimi, duševnimi in duhovnimi. Ker je prišel na svet oznanjat in uresničit zveličanje celotnega človeka in vseh ljudi, je Jezus pokazal posebno ljubezen do vseh, ki so ranjeni tako na telesu kot v duhu, kot so revni, grešniki, obsedeni, bolni, zapostavljeni. S tem se razodene kot zdravnik tako duše kot telesa, kot človekov dober Samarijan. On je resničen Zveličar, saj Jezus rešuje, Jezus zdravi, Jezus ozdravlja. (misli papeža Frančiška, povzeto po hozana.si)

Na prvo nedeljo v mesecu februarju smo pri svetih mašah poslušali prvi del pastirskega pisma slovenskih škofov za postni čas 2024. Pismo nosi naslov: Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo ogledalo sedanje družbe.

Dragi bratje in sestre!

Mir Gospoda Jezusa Kristusa, ki je posvečal bolnikom posebno skrb, bodi z vami in z vsemi vašimi, ki se jih boste spominjali ob poslušanju letošnjega postnega pastirskega pisma. Za tematiko pisma škofov so nas prosili bolnišnični duhovniki, ki se vsako leto v januarju srečajo, si izmenjajo izkušnje in se medsebojno bogatijo. Hkrati se pripravijo na praznovanje svetovnega dneva bolnikov ob lurški Materi Božji, ki ga bomo letos obhajali prihodnjo nedeljo.

V prvem delu postnega pastirskega pisma se škofje s posebno naklonjenostjo sklanjamo k vsem, ki jim življenje ne prizanaša z različnimi težavami, kot so bolezen, invalidnost, slepota, naglušnost, starost, osamljenost, alkohol, odvisnost, motnje v telesnem in duševnem razvoju … Prepričani smo, kot beremo v knjigi Blagoslovi, da »vsaka bolezen, posebej še huda, človeka prizadene. Bolj kot kdajkoli prej se zave svoje krhkosti, nemoči in odvisnosti od drugih, tudi od Boga. Veren človek pa vidi v bolezni tudi priložnost, da svoje trpljenje pridruži Kristusovemu in ga daruje zase in za druge. Z zaupanjem se obrača k nebeškemu Očetu, saj ve, da je njegovo trpljenje in ozdravljenje v Božjih rokah«. (Blagoslovi, str. 182)

»Primarij vseh primarijev«, kot je Jezusa ob neki priliki poimenoval pokojni nadškof Šuštar, je ozdravil mnogo takih, ki so trpeli zaradi različnih bolezni, ter po besedah evangelista Marka, kot smo slišali v današnjem evangeliju, izgnal tudi veliko hudih duhov. Kristus oznanja in ozdravlja, kot Simonovo taščo. Z oznanjevanjem razodeva Božjo ljubezen, odpira pot k veri, razlaga smisel trpljenja, kaže pot k zveličanju. Danes nadaljuje svoje delo po nas. Simonova hiša so danes naši domovi, domovi za ostarele, bolnišnice, teh je v šestih slovenskih škofijah kar 26, pa hospic in drugi zavodi. Sicer pa se ne moremo izogniti vtisu, da je Slovenija velika »bolnišnica«.

Dragi vsi! Povejte bližnjim, ki jih obiskujete ali zanje molite, da jih imamo škofje radi ter da je njihovo poslanstvo dragoceno za našo krajevno Cerkev in tudi za ves svet.

Škofje smo hvaležni vsem, ki zdravstveno in vsestransko spremljajo in lajšajo bolečine. Hvaležni smo zdravnikom, medicinskim sestram ter zdravstvenemu in socialnemu osebju, ki z znanjem in požrtvovalnostjo skrbijo za lajšanje telesnih bolečin. Kot pravi eden slovenskih zdravnikov, je »slovensko zdravstvo kot zrcalo, ki odseva naše vrednote, našo solidarnost in našo narodno zavednost«. Hvala vsem, ki jim veliko pomenita človekovo dostojanstvo in svetost življenja od začetka do konca.

Vsi se dobro zavedamo, da je pravo zdravljenje celostno, to je telesno, duševno, duhovno in socialno. Zato se škofje zahvaljujemo bolnišničnim duhovnikom. Teh je v slovenskih bolnišnicah približno trideset. Hvaležni smo vsem, ki ste blizu oskrbovancem v domovih za ostarele. Hvala župnikom, kaplanom in drugim duhovnikom, prav tako redovnikom, redovnicam, diakonom in prostovoljcem ter vsem, ki obiskujejo bolnike in starejše ob prvih petkih in drugih priložnostih na župnijah.

Povzemamo nedavno objavljen zapis v slovenskem katoliškem tedniku Družina. Žena je po smrti moža hvaležna za preizkušnje in za trpljenje, ki jo je utrjevalo v ljubezni. Zapisala je: »Ob spremljanju umirajočega, zlasti ljubljene osebe, začnemo čutiti pravi smisel življenja, za katerega smo rojeni …« (Družina 2023, str. 36, 20).

Prepričani smo, da ljudje pogosto bolj kot zdravstveno podporo potrebujejo duševno in duhovno oporo, ki jih zmoreta spodbuditi k bolj odgovornemu in pogumnemu življenju. O tem navajamo pričevanje zdravnika, ki spodbuja duhovnika: »Povezovalec si med nebeškim in zemeljskim, posvečen za zmeraj. Vem, da so s študijami že dokazali učinkovito moč molitve pri zdravljenju. Pogosto sem pri svojem delu doživel čudeže, pravzaprav se mi neprestano dogajajo. To ti pripovedujem zato, da ti povem, da tvoje delo ni zaman, da se ti ob njem smehlja tvoj Oče in te blagoslavlja«. (dr. Janez Eržen, 25 let Bolniške župnije, str. 59)

Prvi del pastirskega pisma pred postom, v katerem se želimo zahvaliti vsem, ki ste blizu bolnim, preizkušanim in vsem, ki trpijo, sklenemo z besedami: »Dobri Bog, razsvetljuj nas, da bomo starejšim, bolnim in umirajočim posredovali zakramente – spoved, maziljenje in obhajilo, ki jih bodo utrdili v krščanski veri, zaupanju v Božje varstvo ter sprejemanju in darovanju trpljenja za odrešenje vseh ljudi.« Naj Marija, Zdravje bolnikov, bolnim pomaga prenašati trpljenje s trpljenjem Jezusa Kristusa. Vsem – bolnim, tistim, ki jim strežejo, in vsem odgovornim podarjamo svoj blagoslov.

Vaši škofje

Pripravila: AEF

Fotografije