Več kot življenje

Jezus je tem, ki ga poslušajo, obljubil večno življenje. To je bil zanje gotovo velik dar, vendar ideja očitno modernemu človeku ne pomeni več toliko.
Večno življenje je bil zelo močan simbol in privlačna prihodnost za prve kristjane. Njihova slika posmrtnega življenja je bil zgolj senčnat obstoj v temačnem podzemlju. Vsako drugo življenje bi bilo boljše od tistega, ki so ga pričakovali.
Živeli so kratko in grobo življenje, pričakovana življenjska doba je bila 35 let. Če so živeli dlje, so to vzeli kot bonus. Živeli so preprosto. Večina jih je vse svoje življenje preživela v eni vasi s tristo prebivalci, največ je bilo razširjenih družin. In če bi potovali v naslednjo vas, bi bilo enako. Ker so večino svojega življenja preživeli ob delu, je bilo vsako dodatno veselje pravi blagoslov.
Moderni ljudje pa pričakujemo, da bomo živeli vsaj še dvakrat toliko, da bomo imeli ogromno izkušenj in četudi ne obiščemo nobene tuje države, one obiščejo nas. Vse smo že storili, kar smo mislili, in to večkrat. Večina ljudi se naveliča življenja pri 90 letih in čeprav morda nočejo umreti v tem trenutku, nočejo večno živeti.
Poleg tega ima beseda večno prizvok nečesa nedokončanega. Kot tečen zvok, ki ne bo prenehal. Večnost občutimo kot usoda brez bega iz nepremagljivega zapora.
Beseda dolgotrajen je bolj prijetna. Kot okus peperminta, ki traja in traja. Kot odmev pesmi, ko se glasba že konča. Kot se parfum širi po zraku, kot se poljub zasidra v spomin še dolgo po dogodku. Dolgotrajno ni mračno minevanje časa, je bolj ustavitev časa, bistvo časa. Nekaj, kar je dolgotrajno, sploh ne jemlje časa.
Zato si recimo, da imamo dolgotrajno življenje. A tudi beseda življenje ni povsem ustrezna. Združuje toliko prostora, vključuje toliko izkušenj, pušča toliko razlag. Razdrobiti ga moramo v preteklost, sedanjost in prihodnost. Življenje je tako ambivalentno, da vključuje morati, moči in smeti. Življenje je tako kompleksno, da ga razdelimo v duhovno, psihično in fizično. Smrt pa je enostavna, nenadna, popolna in končna. Smrt moramo nadvladati z močnejšo podobo.
Tako bi morali zamenjati »dolgotrajno življenje« z »dolgotrajno nekaj drugega«. Nekaj tako vrednega kot življenje, tako človeškega kot življenje, tako potrebnega kot življenje, tako univerzalnega kot življenje.
Poskusimo z besedo ljubezen. Ljubezen je bolj specifična. Živiš splošno, a ljubiš določeno. Ljubezen je bolj osebna: živiš kot vsi drugi, ljubiš pa nas svoj način, kot nihče drug. Ljubezen je bolj človeška: živijo vsa bitja, a le ljudje lahko ljubimo.
Ljubezen je najbolj človeška, najbolj polna ugodja, najbolj odlična stvar, ki jo lahko počnemo. Ne vzame nam nič časa – čas se v ljubezni ustavi. Ljubezen nam ničesar ne odvzame – nam le doda. Če bi lahko v nekem brezčasnem trenutku ljubili vse stvari in vse ljudi, ki smo jih v življenju ljubili, skupaj z Bogom, ki je Ljubezen, bi bilo za ta trenutek vredno umreti.
Nisem navdihnjen za pisanje novega Svetega pisma, niti ne ustvarjam nove doktrine. Če želite preizkusiti mojo teorijo, poiščite vsako »večno življenje« v Svetem pismu. Če teh dveh besed ne morete vsakokrat zamenjati z besedama »dolgotrajna ljubezen«, me lahko razglasite za heretika.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani