Na Brezjah je prostovoljstvo zelo povezano s pripravo romanja bolnikov in invalidov, ki ga organizira tiskovno društva Ognjišče. Pri tem sodeluje tudi bolniška župnija. Zato smo se pogovarjali z bolniškim duhovnikom, minoritom p. Tonijem Brinjovcem.

Kakšne so vaše osebne izkušnje s prostovoljstvom in kje ste se prvič srečali z njim?

Prvi stik s prostovoljstvom je bil znotraj Cerkve, znotraj
domače župnije, ko smo mladi opravljali kakšno
prostovoljno delo. Ko preprosto narediš nekaj in v zameno
ne pričakuješ ničesar, recimo pomoč pri organizaciji
srečanj za ostarele ali da koga kam pelješ. Sicer
pa sem se kasneje srečal s pravim prostovoljnim delom,
ko sem hodil kot prostovoljec z invalidi na morje v
Pineto. Tam sem bil z njimi po 14 dni, včasih tudi kar z
dvema skupinama. Na to imam zelo lepe spomine, zelo
sem užival. Tudi kasneje, ko sem bil že v samostanu,
sem šel s Prijateljstvom bolnikov in invalidov enkrat
na morje kot prostovoljec.

Zakaj se tako težko odločimo, da bomo nekomu priskočili na pomoč?

Mislim, da zato, ker je sam sistem tak. Sam sem v Univerzitetnem
kliničnem centru (UKC) skušal pridobiti
prostovoljce (bogoslovce, mlade) konkretno za to, da
bi pripeljali bolnike ob nedeljah k maši. V UKC je problem,
ker bolnikov ne pustijo komurkoli, to mora biti
uradno spremstvo in tukaj so zelo pazljivi. Pač odgovarjajo
za bolnike in jih zato neradi spuščajo. Drugače
pa je na Onkološkem inštitutu, kjer so zelo odprti. Tam
ne komplicirajo, kdorkoli lahko pripelje bolnika k maši,
če ta tako želi, so preprosto bolj dovzetni za drugačne
vrednote. Na obeh ustanovah, tako UKC kot na Onkološkem
inštitutu, so prostovoljci, sodelujem s tistimi
na Onkološkem inštitutu, sam se dogovarjam z vodjo
prostovoljcev. Vidim, da bo tukaj potrebno še veliko
delati za povezovanje vodij prostovoljcev, da se bodo
le-ti lahko vključili v naše delo. Je pa v UKC veliko takih
prostovoljcev, ki pridejo k maši in molijo za bolnike, prisotne
pa so tudi različne skupine, ki sodelujejo in pojejo
pri maši.

Kako pregnati miselnost, da tudi za dobro delo potrebujemo plačilo ali povračilo?

Ne vem. Prostovoljstvo mora priti od znotraj, iz vsakega
posameznika, res iz srca. Ne zato, da bom kot prostovoljec
naredil nekaj dobrega, da me bodo drugi hvalili,
ampak da bom prostovoljec zaradi prostovoljstva oz.
zaradi odnosa, zaradi ljubezni. Tukaj mi prihaja na misel
evangelij »Kdaj smo te videli lačnega …«, ker je prostovoljstvo
karitas, tista prava ljubezen. Prostovoljstvo
namreč pozablja, kar dela, ostaja pa v spominu tistih, ki
so bili deležni tega prostovoljstva. Mislim, da je tukaj
zgled Kristusa najbolj živ. Ali pa zgled Marije, ki je pod
križem premišljevala v svojem srcu in se dala na razpolago.
»Glej, dekla sem Gospodova«. V prostovoljstvo ne
moreš nikogar prisiliti, ljubezen je vedno svobodna in
računa tudi na to, da bo kdaj zavrnjena.

Kaj se bo zgodilo z družbo, ki ne priznava veličine zastonjskega dela?

Slej ko prej bo propadla. Propadla v smislu človečnosti.

Koliko se pri svojem delu duhovnika v bolnišnici
srečujete s prostovoljci?

Povedal sem že, da sodelujemo s prostovoljci na Onkološkem
inštitutu, ki peljejo bolnike, če želijo k maši.
Ko govorimo o prostovoljstvu, pa imam sedaj pred
očmi gospo Marijo, ki nam izredno veliko pomaga. Deluje
kot prostovoljka na Soči, gre po oddelkih in pripelje
ljudi k maši, ima pregled nad bolniki in jih vedno
vpraša, kdo želi k bogoslužju. Je pa ena redkih, ki se
je tako posvetila temu delu in bi si res želel več takih.
To je lahko enkrat na teden, pa to duhovniku veliko
pomeni. Nemogoče je stopiti do vsakega bolnika, če
je postelj več kot 2000. Na Soči navadno mašuje g.
Šlibar, ampak tam se točno ve, da ob torkih pride ga.
Marija, ki ima pregled nad dogajanjem in se nanjo kot
duhovnik tudi lahko obrneš.

Kaj pa mladi? Jih zanima prostovoljstvo?

O mladih, kljub vsesplošnemu tarnanju, nimam slabega
mnenja, ravnokar sem imel nekaj ur etike in morale
na Srednji zdravstveni šoli v 2. letniku, se pravi s 16,
17 let starimi dijaki. Dobil sem izredno pozitiven vtis,
tako so me poslušali, tako so dojemljivi za te stvari in
niso arogantni, tako kot smo bili pred nekaj leti. Tukaj
se mi zdi, da obstaja hrepenenje, želja po človeških
vrednotah, toplini, bližini, odprtosti, sprejemanju, po
vsem tem, kar si lahko dajemo le ljudje. V okviru bolniške
župnije deluje tudi skupina študentov medicine,
ob torkih se srečujemo pri molitvi in ob četrtkih na
srečanjih, kjer obravnavamo razne teme in se pogovarjamo.
Lani so prostovoljno sodelovali pri miklavževanju
v bolnišnici, tisti, ki igrajo inštrumente, so jih
prinesli s sabo in smo šli po oddelkih ter nosili darila.
Zelo radi so sodelovali in se že zanimajo, kako bi to
spet izvedli naslednje leto. Mladi so zelo dojemljivi za
takšno delovanje, koliko jih mi spustimo zraven, je pa
drugo vprašanje.

Je pri mladih prostovoljstvo predpogoj za stalno karitativno delo?

Mislim, da ja. Treba je začeti pri mladih, spodbujati
čim več prostovoljnega dela. Sploh pri verouku in pri
raznih mladinskih skupinah je po mojem mnenju velik
potencial. Tudi duhovniki dandanes mislimo, da je
treba vse, ki kakorkoli sodelujejo, nagraditi. Nagrada
bi moralo biti zadovoljstvo, ki ga občutim, ko delam
nekaj zastonj.

Kakšne metode naj vsebuje vzgoja otrok za prostovoljstvo?

Kot sem že rekel, velik potencial vidim v veroučnih
skupinah oz. znotraj Cerkve. To veselje, to zagnanost
in veselo oznanilo razdajati in pritegniti mlade. Če jih
pritegneš, se odzovejo! Ne pa kak rigorizem, vse mora
temeljiti na svobodni odločitvi posameznika za prostovoljno
delovanje. Pri prostovoljstvu nikoli ne sme
biti besede »moram«. Bistvo prostovoljstva sta svoboda
in ljubezen!

Kako bi pritegnili še več ljudi za prostovoljstvo?

To se tudi sam sprašujem. Kako priklicati mlade? Res
se mi ne zdi, da mladi ne bi želeli opravljati prostovoljnega
dela, prav nasprotno. Zdi se mi, da je pomemben
osebni stik z njimi. Ko ti zaupajo kot osebi, so pripravljeni
na marsikaj. Skupina in zagnanost potegne za
sabo tudi ostale. To sem sam občutil, ko sem eno leto
opravljal službo kaplana in si v tem času ustvaril skupino
mladih, ki bi jih lahko poklical za vsako stvar. Vedno
so bili pripravljeni na akcijo in so delovali kot eno.

Kako prepoznati, kje smo potrebovani?

Potrebno je samo odpreti oči, ker smo res potrebni
povsod. Večkrat pozabljamo, da Bog dela po nas in da
se Bog dotika ljudi po nas. Preko tega, kar si dajemo,
kar si povemo, kar si lepega in toplega zaželimo. Tu je
zelo pomembno sočutje, saj nas to odrešuje. Jezus je
tudi čutil z nami, zato nas je lahko odrešil. Tudi sam
se velikokrat zjočem pri bolnikih in umirajočih, vendar
vedno pogledam čez, saj smrt ni zadnja postaja
življenja in je tudi v bolezni treba iskati smisel. Tako,
da bolezen za nekaj daruješ, da ne gredo trpljenje in
solze v prazno.

Kako naj prostovoljstvo udejanjajo bolni, ostareli in oslabeli?

V tem, da se pustijo biti blizu. Gre preprosto za ljubezen,
ko ne deluješ tako, da bi sebe poviševal, ampak,
da bi sebe razdal.

Kako bolniki sprejemajo prostovoljce?

Po mojih izkušnjah zelo lepo. Prihodnost bolniške pastorale
v veliki meri vidim tudi v prostovoljstvu. Dogovarjamo
se že z laiki prostovoljci, ki so jim te duhovne
vrednote ene izmed poglavitnih, da gredo med bolnike,
iz sobe v sobo, se z njimi srečajo, vzpostavijo stik
in da potem te osebe, prostovoljci, obveščajo duhovnike,
kdo bi želel prejeti zakramente. Na ta način je
včasih celo lažje priti do ljudi. Marsikdo se na bolniški
postelji ustraši duhovnika, ker ga povezuje s podeljevanjem
zadnjih zakramentov, pred smrtjo.

Strah ni edini odziv. Kako se bolniki odzovejo, ko jim duhovnik prinaša Jezusa ali bolniško maziljenje?

Zelo različno. Tisti, ki so verni, so zelo veseli, sploh ob
nedeljah, vsako nedeljo se razjoče par ženic zaradi sreče,
ki so je deležne z obhajilom. Nekateri pa si ne upajo
sprejeti, ali se celo ustrašijo. Mislim, da bi bil odziv pri
nekaterih lahko drugačen, če bi jim duhovno oskrbo
predstavil laik na simpatičen, prijazen in nevsiljiv način.
Tako bi lahko duhovno oskrbeli vse oddelke, ne da
delujemo le na klic oz. po dogovoru z vodji oddelkov.

Kako se je vaš odnos do bolnikov spremenil od takrat, ko ste delali kot fizioterapevt, do danes, ko opravljate delo duhovnika v bolnici?

Ne bistveno, ker sem že prej vsakega človeka, vsakega
pacienta jemal zelo celostno. Pa tega niti nisem vedel,
to vem sedaj. Pacient zame ni bil nikoli kup tkiva, ki ga
je treba zrehabilitirati, ampak sem se vedno ukvarjal
tudi z ostalimi stvarmi in se veliko pogovarjal. To ljudje
zelo cenijo. Še danes se dobivam s svojimi nekdanjimi
pacienti in mi radi povedo, kako so me takrat dojemali,
kaj so doživljali ob meni. Zelo pretresljivo, sam
sebe takrat nisem tako doživljal. Sicer pa duhovnost
pri bolniku poveže stvari. Namen duhovnosti je, da
te spravi v celoto. Sveti Duh v vsakemu posamezniku
dela celoto, povezuje psiho in telo.

Kaj vam pomeni Marija Pomagaj?

Marija je moj kažipot k Jezusu, nagovarja me v smislu
razmišljanja v svojem srcu, premišljevanja. In vedno
me je nagovarjala v smislu svoje ponižnosti, ki pa je
razmišljujoča ponižnost. Ponižnost je to, da dam prostor
drugemu. Marija je dala prostor Bogu, da se je lahko
utelesil, in ponižnost je tudi to, da jaz dam prostor
drugemu. S tem, da se ne izničim, pač pa ostanem jaz,
da se bo tisti drugi pri meni lahko počutil kot doma,
sprejetega in ljubljenega. V tem oziru me Marija vedno
znova nagovarja. Na Brezjah je moje najljubše svetišče
Mariji in rad se zapeljem tja, najraje sam, kakšno
prosto dopoldne med tednom. Brezje mi pomenijo pribežališče.
Čeprav smo minoriti varuhi Ptujske Gore,
so mi osebno bližje Brezje. Tudi moja domača mozirska
župnija je vedno romala na Brezje.

Omenili ste župnijsko romanje na Brezje. Imate še kakšen lep spomin na romanje?

Ja, trikrat sem peš romal na Brezje in vedno je bilo
čudovito! Prvič sem med romanjem zmolil štiri rožne
vence. Romanje je učenje življenja, vsi smo romarji
vere. Kakor je bila tudi Marija romarica vere, ker ni vedela
vsega. Podobno tudi mi ne vemo, kaj in kako bo.

Ste kdaj spremljali bolne in invalide na Brezje?

Seveda. Bolniška župnija vsako leto poroma z bolniki
in invalidi na Brezje, kot tudi v Lurd, ki je eden večjih
projektov znotraj bolniške pastorale.

In še vaša zaključna misel?

Prostovoljstvo je sestavljeno iz svobode, ljubezni, ki je
nesebična, in ponižnosti. Nasploh mislim, da je naše
načrtovanje večkrat ovira za pastoralno in prostovoljno
delovanje, ker se potem držimo le svoje ideje, svojih
struktur, spregledamo pa tisto, kar nam življenje
prinese.

(pogovarja se: Vesna Leban)