Papež Benedikt XVI.

Porta fidei

Apostolsko pismo v obliki “motu proprio”, s katerim je razglašeno “leto vere”

1. “Vrata vere” (prim. Apd 14,27), ki vodijo v življenje občestva z Bogom in dovoljujejo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta. Ta prag je mogoče prestopiti, če je oznanjena Božja beseda in se srce pusti oblikovati preoblikujoči milosti. Iti skozi ta vrata pomeni ubrati pot, ki se nadaljuje vse življenje. Ta pot se začne s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem smemo Boga klicati Očeta, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Jezusa, Gospoda. On je hotel z darom Svetega Duha pritegniti v svoje veličastvo vse, ki vanj verujejo (prim. Jn 17,22). Izpovedovanje vere v Trojico – Očeta, Sina in Svetega Duha – ustreza verovanju v enega Boga, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8): verujemo v Očeta, ki je za naše zveličanje v polnosti časa poslal svojega Sina; verujemo v Jezusa Kristusa, ki je v skrivnosti svoje smrti in svojega vstajenja odrešil svet; verujemo v Svetega Duha, ki Cerkev skozi stoletja vodi v pričakovanju ponovnega Gospodovega prihoda v slavi.

2. Kot Petrov naslednik sem od začetka svojega služenja spominjal na nujnost, da ponovno odkrijemo pot vere, da bi vedno jasneje prišla na dan veselje in obnovljeno navdušenje srečanja s Kristusom. V pridigi med sveto mašo na začetku svojega papeževanja sem rekel: “Cerkev kot celota in pastirji v njej se morajo kakor Kristus podati na pot, da bi izpeljali ljudi iz puščave v kraje življenja – v prijateljstvo z Božjim Sinom, ki nam podarja življenje, življenje v polnosti.” Ne dogaja se redko, da se kristjani bolj brigajo za družbene, kulturne in politične učinke svoje zavzetosti in pri tem na vero še vedno gledajo kot na samoumevno predpostavko splošnega življenja. V resnici pa ta predpostavka ne obstaja več ne samo v tej obliki, ampak jo pogosto celo tajijo. Medtem ko je bilo v preteklosti mogoče prepoznavati enovito kulturno tkivo, ki so ga v veliki meri sprejemali in je opozarjalo na verske vsebine in vrednote, ki so se ob njih navdihovale, danes v velikih delih družbe očitno ni več tako zaradi globoke verske krize, ki je napadla veliko ljudi.

3. Ne smemo dopustiti, da se sol pokvari in luč zakriva (prim. Mt 5,13-16). Tudi današnji človek more spet začutiti potrebo, da gre kakor Samarijanka k vodnjaku, zato da bi poslušal Jezusa, ki nas vabi, naj verujemo vanj in naj zajamemo iz izvira, iz katerega priteka živa voda (prim. Jn 4,14). Ponovno moramo odkriti, kako okusno se je hraniti z Božjo besedo in s kruhom življenja, ki nam ju Cerkev zvesto izroča. Ta dva darova sta predložena v okrepčilo vsem Jezusovim učencem (prim. Jn 6,51). Jezusov nauk namreč tudi v naših dneh doni z isto močjo: “Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje” (Jn 6,27). Vprašanje tistih, ki so ga poslušali, je isto tudi za nas danes: “Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?” (Jn 6,28). Jezusov odgovor poznamo: “Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal” (Jn 6,29). Verovati v Jezusa je torej pot, da bi končno prišli do zveličanja.

4. V luči vsega tega sem se odločil, da razglasim leto vere. Začelo se bo 11. oktobra 2012, na petdeseto obletnico odprtja drugega vatikanskega koncila, in se končalo na nedeljo Kristusa Kralja, 24. novembra 2013. Dne 11. oktobra 2012 je tudi dvajsetletni jubilej objave Katekizma katoliške Cerkve, besedila, ki ga je moj predhodnik, blaženi papež Janez Pavel II., objavil z namenom, da bi vsem vernikom predočil moč in lepoto vere. Ta dokument, pristen sad drugega vatikanskega koncila, naj bi bil po želji izredne škofovske sinode leta 1985 orodje v službi kateheze in je bil sestavljen s sodelovanjem celotnega škofovskega zbora katoliške Cerkve. Prav za oktober 2012 sem sklical redno zasedanje škofovske sinode o vprašanju “Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere”. To bo ugodna priložnost, da bi celotno cerkveno zgradbo pripeljali v čas posebnega premisleka in ponovnega odkritja vere. Cerkev ni prvikrat poklicana, da obhaja leto vere. Moj spoštovani predhodnik, Božji služabnik Pavel VI., je leta 1967 razglasil podobno leto, da bi se spominjali mučeništva apostolov Petra in Pavla ob 1900-letnem praznovanju njunega poslednjega pričevanja. To leto vere je načrtoval kot slovesno priložnost, da bi v celotni Cerkvi “pristno in iskreno izpovedovali eno in isto vero”. Hkrati je hotel, da bi se ta vera okrepila “pri posameznikih in v občestvu, svobodno in zavestno, notranje in zunanje, ponižno in odkritosrčno”. Mislil je, da bi mogla vsa Cerkev na ta način znova pridobiti “natančno poznavanje svoje vere, da bi jo na novo poživila, jo očistila, okrepila in izpovedovala”. Veliki preobrati, ki so se zgodili tisto leto, so še razločneje pokazali nujnost tega obhajanja. Leto vere se je končalo z izpovedjo Credo Božjega ljudstva, da bi dokazalo, kako nujno potrebno je vedno znova krepiti, razumevati in poglabljati bistvene vsebine vere, ki so že stoletja dediščina vseh verujočih. Tako bi dajali čvrsto pričevanje v zgodovinskih okoliščinah, ki se razlikujejo od onih v preteklosti.

5. V nekem pogledu je imel moj spoštovani predhodnik to leto za »sad koncila in pokoncilsko zahtevo« . Dobro se je namreč zavedal težkih problemov časa – predvsem z ozirom na izpovedovanje prave vere in njene pravilne razlage. Bil sem mnenja, da bi začetek leta vere na dan petdesete obletnice odprtja drugega vatikanskega koncila mogla biti ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so jih zapustili koncilski očetje kot dediščino po besedah blaženega Janeza Pavla II. »ne izgubijo niti svoje vrednosti niti svojega sijaja. Brati jih moramo ustrezno, da bi jih mogli sprejeti in uporabiti kot uradna in obvezujoča besedila cerkvenega učiteljstva znotraj izročila Cerkve. (…) Bolj kakor kdaj koli čutim dolžnost, da pokažem na koncil kot na veliko milost, ki jo uživa Cerkev v 20. stoletju. S koncilom nam je dan varen kompas, da bi nas usmeril na poti pravkar začetega tisočletja.« Tudi jaz bi rad močno poudaril, kar sem glede koncila povedal nekaj mesecev po svoji izvolitvi za Petrovega naslednika: »Če beremo in sprejemamo koncil s pomočjo pravilne hermenevtike, je koncil lahko velika moč za nujno prenovo Cerkve in vedno bolj postaja takšna moč.«

6. Prenova Cerkve se uresničuje tudi s pričevanjem, ki ga daje življenje verujočih. Kristjani so namreč poklicani, da s svojim življenjem v svetu izžarevajo besedo resnice, ki nam jo je zapustil Gospod. Prav koncil je v dogmatični konstituciji o Cerkvi Lumen gentium ugotovil: »Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan’ (Heb 7,26) in ni poznal greha (2 Kor 5,21), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim Heb 2,17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike. Cerkev je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Cerkev 'nadaljuje svoje romanje med preganjanji svetá in tolažbami Boga’ in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11,26). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči.«

S tega stališča je leto vere povabilo k pristnemu in ponovnemu spreobrnjenju k Gospodu, edinemu Rešitelju sveta. V skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja je Bog popolnoma razodel odrešujočo ljubezen in kliče ljudi po odpuščanju k spremembi življenja (prim. Apd 5,31). Apostol Pavel pravi, da ta ljubezen vodi človeka v novo življenje: »S krstom smo bili skupaj z njim pokopani v smrt, da bi tako, kakor je bil Kristus z Očetovim veličastvom obujen od mrtvih, tudi mi živeli kot novi ljudje« (Rim 6,4). Z vero to novo življenje oblikuje celotno človekovo bivanje ob koreniti novosti vstajenja. Po meri človekove svobodne pripravljenosti se njegove misli in čustva, njegovo mišljenje in vedenje polagoma očiščuje in spreminja na poti, ki v tem življenju ni nikoli povsem dokončana. »Vera, ki deluje v ljubezni« (prim. Gal 5,6), postane novo merilo za mišljenje in delovanje, merilo, ki spreminja vse človekovo življenje (prim. Rim 12,2; Kol 3,9-10; Ef 4,20-29; 2 Kor 5,17).

7. »Caritas Christi urget nos« (2 Kor 5,14): Kristusova ljubezen napolnjuje naša srca in nas priganja, da oznanjujemo evangelij. Kristus nas danes kakor takrat pošilja na ceste sveta, da bi sporočili njegov evangelij vsem ljudstvom sveta (prim. Mt 28,19). Jezus Kristus s svojo ljubeznijo priteguje k sebi ljudi vseh rodov. V vseh časih zbira Cerkev in ji zaupa oznanjevanje evangelija z naročilom, ki je vedno novo. Zato je tudi danes nujno potrebna prepričana cerkvena zavzetost za novo evangelizacijo, da bi spet odkrili veselje do vere in bi spet našli gorečnost v podarjanju vere naprej. Misijonarska zavzetost verujočih, ki ne sme nikoli popustiti, zajema moč v vsakdanjem ponovnem odkrivanju božje ljubezni. Vera namreč raste, če jo živimo kot izkustvo prejete ljubezni in jo posredujemo kot izkustvo milosti in veselja. Vera obrodi sadove, ker razširja srce v upanju in ga usposablja za pričevanje, ki zmore nekaj storiti. Vera namreč odpira srce in čut poslušalcev, da sprejmejo Gospodovo povabilo, pritrdijo njegovi besedi in postanejo njegovi učenci. Verniki »postajajo močnejši, ko verujejo«, izpričuje sveti Avguštin. Sveti škof iz Hipona je imel utemeljene razloge da je tako povedal. Kakor vemo, je bilo njegovo življenje nenehno iskanje lepote vere, dokler se njegovo srce ni umirilo v Bogu. Njegovi številni spisi, v katerih razlaga pomen dejanja vere in resnico vere, ostajajo vse do naših dni neprimerljivo bogata dediščina in še vedno omogočajo mnogim ljudem v iskanju Boga najti pravo pot, da bi prišli do »vrat vere«.

Vera torej raste in se krepi samo z verovanjem. Nobene druge možnosti ni, da bi imeli gotovost o svojem življenju, kakor to, da se stalno v vedno večji meri prepuščamo rokam ljubezni, ki jo izkušamo kot vedno večjo, ker ima svoj izvor v Bogu.

8. Ob tej posebni obletnici bi rad povabil sobrate v škofovski službi na vsej zemeljski obli, da se v tem času duhovne milosti, ki nam jo nudi Gospod, pridružijo Petrovemu nasledniku, da bi se spomnili dragocenega daru vere. To leto bomo obhajali dostojno in ustvarjalno. Še močneje naj bi premišljevali o veri, da bi vsem, ki verujejo v Kristusa, pomagali, da bodo zavestneje in močneje pritrdili evangeliju, predvsem v trenutku korenitih sprememb, kakor ga človeštvo pravkar doživlja. Imeli bomo priložnost, da bomo vero v vstalega Gospoda izpovedovali v svojih stolnicah in v vseh cerkvah sveta, v svojih hišah in pri svojih družinah. Vsak naj bi začutil močno potrebo, da bi bolje spoznal nespremenljivo vero in jo podaril naprej prihodnjim rodovom. Redovniška občestva, kakor tudi župnijske skupnosti in vse stare, kakor tudi nove cerkvene skupine bodo našle priložnost, da v tem letu javno izpovedo credo, veroizpoved.

9. Želimo si, da bi to leto v vsakem verniku prebudilo močno željo, da bi izpovedoval vero popolnoma in s prenovljenim prepričanjem, z zaupanjem in upanjem. Leto vere bo ugodna priložnost, da bi okrepili tudi obhajanje vere v bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki je »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč«. Hkrati si želimo, da bi pričevanje življenja vernikov postalo bolj verodostojno. Vsak vernik mora predvsem v tem letu prevzeti obveznost, da ponovno odkrije vsebine vere, ki jih izpoveduje, obhaja, živi in izraža v molitvi.

Kristjanov v prvih stoletjih niso naključno spodbujali k temu, da so se credo – veroizpoved naučili na pamet. To jim je služilo kot vsakdanja molitev, da ne bi pozabili obveznosti, ki so jo sprejeli s krstom. Sveti Avguštin s pomenljivimi besedami spominja na to, ko v pridigi o izročitvi veroizpovedi (redditio symboli) pravi: »Veroizpoved svete skrivnosti, ki ste jo vsi skupaj sprejeli in ste jo danes posamezno izrekli, so besede, na katerih je vera matere Cerkve čvrsto utemeljena, na varnem temelju, ki je Kristus, Gospod. To veroizpoved ste torej sprejeli in izrekli, a v duhu jo morate vedno ohranjati navzočo, ponavljati jo morate v postelji, o njej premišljevati na trgih in je ne pozabiti med obedi; celo ko vaše telo spi, mora vaše srce v njej bedeti.

10. Na tem mestu bi rad orisal pot, ki pomaga, da globlje razumemo ne samo vsebine vere, ampak skupaj z njimi tudi dejanje, s katerim sklenemo, da se Bogu v popolni svobodi v celoti izročimo. Obstaja namreč globoka edinost med dejanjem vere in vsebinami, katerim pritrdimo. Apostol Pavel nam omogoča, da prodremo v globino te resničnosti, ko piše: »Kdor s srcem veruje in z usti izpoveduje …« (Rim 10,10a). Srce nakazuje, da je prvi korak, s katerim pridemo k veri, božji dar in dejanje milosti, ki deluje in spremeni človeka do najgloblje notranjosti.

V tej povezavi je zelo pomenljiv zgled Lidije. Sveti Luka pripoveduje, da se je Pavel, ko je bil v Filipih, neke sobote odpravil, da bi nekaterim ženam oznanil evangelij. Med njimi je bila Lidija in »Gospod je odprl njeno srce, tako da je pazljivo prisluhnila Pavlovim besedam« (Apd 16,14). Važen je pomen, vsebovan v teh besedah. Sveti Luka uči, da ne zadostuje poznavanje vsebin, ki naj jih verujemo, če se srce, pravo človekovo »svetišče«, ne odpre z milostjo, ki podarja oči, da bi videli in razumeli v globino, da je to, kar je bilo oznanjeno, božja beseda.

Izpovedovati z usti pa pomeni, da vera vključuje javno pričevanje in zavzemanje. Kristjan ne sme nikoli misliti, da je verovanje zasebna zadeva. Vera je odločitev, da bi bili pri Gospodu in z njim živeli. To »bivanje pri njem« uvaja v razumevanje razlogov, zakaj verujemo. Prav zato, ker je vera dejanje svobode, zahteva tudi družbeno odgovornost za to, kar verujemo. Na binkoštni dan Cerkev v vsej razločnosti kaže to javno razsežnost, se pravi, da verujemo in svojo vero neustrašeno oznanjamo vsem ljudem. To je dar Svetega Duha, ki usposablja za misijon in krepi naše pričevanje, ko ga napravlja velikodušnega in pogumnega.

Izpovedovanje vere samo je osebno in hkrati občestveno dejanje. Prvi nosilec vere je namreč Cerkev. V veri krščanske skupnosti vsak sprejme krst, učinkovito znamenje včlenitve v ljudstvo verujočih, da bi dosegel zveličanje. Tako potrjuje Katekizem katoliške Cerkve: »'Verujem’: to je vera Cerkve, ki jo izpoveduje vsak vernik, v prvi vrsti po krstu. 'Verujemo’: to je vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje zbrani na koncilu, ali – splošneje – vsak bogoslužni zbor verujočih. 'Verujem’: tudi Cerkev, naša mati, odgovarja s svojo vero Bogu in nas uči govoriti: 'verujem’, 'verujemo’.«

Kakor je mogoče ugotoviti, je za lastno privolitev bistveno poznavanje verskih vsebin. To pomeni, da bi se z razumom in voljo popolnoma pridružili temu, kar nam Cerkev predlaga. Poznavanje vere uvaja v celoto od Boga razodete zveličavne skrivnosti. Dana privolitev torej vključuje, da tedaj, ko verujemo, prostovoljno sprejmemo celotno versko skrivnost. Za njeno resničnost pa jamči Bog sam, ki se razodeva in omogoča, da spoznamo njegovo skrivnost ljubezni.

Po drugi strani ne smemo pozabiti, da v našem kulturnem okolju mnogi ljudje sicer ne poznajo samega daru vere, a resno iščejo poslednji smisel in dokončno resnico o svojem življenju in o svetu. To iskanje je pristna »predigra« vere, ker spodbudi ljudi na pot, ki vodi do skrivnosti Boga. Človekov razum sam vsebuje potrebo po »vedno veljavnem in trajnem« . Ta potreba predstavlja stalno povabilo, ki je neizbrisno vpisano v človekovo srce, da bi srečali tistega, katerega ne bi iskali, če nam ne bi že prišel že naproti.« Prav k temu srečanju nas vabi vera in nas zanj popolnoma odpira.

11. Da bi prispeli do sistematičnega poznavanja verskih skrivnosti, moremo vsi odkriti dragocen in nepogrešljiv pripomoček v Katekizmu katoliške Cerkve. Ta je eden najpomembnejših sadov drugega vatikanskega koncila. V apostolski konstituciji Fidei depositum, ki ni bila naključno podpisana na trideseto obletnico odprtja drugega vatikanskega koncila, je blaženi Janez Pavel II. zapisal: »Ta katekizem bo zelo veliko prispeval k delu za prenovo vsega cerkvenega življenja … Razglašam ga za veljavno in zakonito orodje v službi cerkvenega občestva in kot zanesljivo pravilo za poučevanje vere«.

Prav v tej perspektivi naj leto vere izraža soglasno zavzetost za ponovno odkritje in preučevanje temeljnih verskih resnic, ki so sistematično in organsko strnjene v Katekizmu katoliške Cerkve. V njem namreč zasije bogastvo nauka, ki ga je Cerkev v dva tisoč letih svoje zgodovine sprejemala, varovala in podarjala. Od Svetega pisma do cerkvenih očetov, od učiteljev teologije do svetnikov prek stoletij Katekizem trajno spominja na mnoge načine, kako je Cerkev premišljevala o veri in napredovala v nauku, da bi vernikom dala gotovost v njihovem verskem življenju.

Katekizem katoliške Cerkve v sami zgradbi kaže razvoj vere in omenja velike teme vsakdanjega življenja. Človek stran za stranjo odkriva, da predstavljeno ni teorija, ampak srečanje z osebo, ki živi v Cerkvi. Veroizpovedi namreč sledi razlaga zakramentalnega življenja, v katerem je Kristus navzoč, deluje in nenehno gradi svojo Cerkev. Brez liturgije in zakramentov izpovedovanje vere ne bi imelo učinkovite moči, ker bi mu manjkala milost, ki podpira pričevanje kristjanov. V isti meri dobi učenje Katekizma o moralnem življenju svoj poln pomen, ko je postavljeno v odnos do vere, do liturgije in do molitve.

12. Katekizem katoliške Cerkve more biti zato v tem letu resnično orodje za podporo vere, predvsem za tiste, katerim je pri srcu oblikovanje kristjanov, ki je v našem kulturnem okolju tako odločilno. V ta namen sem pooblastil kongregacijo za verski nauk, naj po dogovoru s pristojnimi ustanovami Svetega sedeža pripravi navodilo, s katerim bodo Cerkev in verniki dobili nekaj namigov, da bi to leto vere na kar najbolj učinkovit in primeren način živeli v služenju vere in evangelizacije.

Vera je pač bolj kakor v preteklosti izpostavljena vrsti vprašanj, ki izhajajo iz spremenjenega mišljenja, ki zlasti danes področje razumskih gotovosti skrči na znanstvene in tehnološke pridobitve. Cerkev pa se vendar ni nikoli bala pokazati, da med vero in pristno znanostjo ne more biti nasprotja, saj obe stremita po resnici, četudi po različnih potih.

13. Odločilno bo, da bomo v teku tega leta prehodili zgodovino naše vere, ki vidi nedoumljivo skrivnost prepletanja svetosti in greha. Svetost poudarja veliki prispevek, ki so ga dali možje in žene s svojim življenjskim pričevanjem za rast in razvoj občestva. Greh pa mora v vsakem priklicati iskreno in trajno spreobračanje, da bi izkusili milosrčnost Boga Očeta, ki prihaja nasproti vsem.

V tem času bomo svoj pogled usmerili na Jezusa Kristusa, »začetnika in dopolnitelja vere« (Heb 12,2). V njem dosežejo svojo izpolnitev vse skrbi in vsa hrepenenja človekovega srca. Veselje ljubezni, odgovor na dramo trpljenja in bolečine, moč za odpuščanje spričo prestane razžalitve in zmaga življenja nasproti praznini smrti – vse to doseže izpolnitev v skrivnosti njegovega učlovečenja, ko z nami deli človeško slabotnost, da bi jo preobrazil z močjo svojega vstajenja. V Kristusu, ki je umrl in vstal za naše zveličanje, dosežejo svoj popoln sijaj zgledi vere, ki so zaznamovali teh 2000 let naše odrešenjske zgodovine.

Na temelju vere je Marija sprejela angelovo besedo in verovala oznanilu, da bo v pokorščini svoje podaritve postala Božja mati (prim. Lk 1,38). Ko je obiskala Elizabeto, je zapela svojo hvalnico Najvišjemu za čudeže, ki jih je dopolnil pri tistih, ki se mu zaupno izročajo (prim. Lk 1, 46-55). Z veseljem in tesnobo je rodila svojega edinega Sina in ohranila neokrnjeno svoje devištvo (prim. Lk 2,6-7). V zaupanju Jožefu, svojemu ženinu, je nesla Jezusa v Egipt, da bi ga rešila pred Herodovim preganjanjem (prim. Mt 2,13-15). Z isto vero je hodila za Gospodom med njegovim oznanjevanjem in ostala pri njem do gore Kalvarije (prim. Jn 19,25-27). V veri je Marija okusila sadove Jezusovega vstajenja, ko je vse spomine ohranjala v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51). To je izročila dvanajsterim, ki so bili z njo zbrani v dvorani zadnje večerje, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 1,14; 2,1-4).

Na temelju vere so apostoli vse zapustili, da bi šli za Učenikom (prim. Mr 10,28). Verovali so besedam, s katerimi je oznanjal božje kraljestvo, ki je bilo navzoče in uresničeno v njegovi osebi (prim. Lk 11,20). Živeli so v občestvu življenja z Jezusom, ki jih je poučeval v svojem nauku in jim zapustil novo življenjsko pravilo, po katerem naj bi jih po Jezusovi smrti spoznali kot njegove učence (prim. Jn 13,34-35). Na temelju vere so šli po vsem svetu in izpolnjevali naročilo, da evangelij prinesejo vsemu stvarstvu. (prim. Mr 16,15). Brez strahu so vsem oznanjali veselje vstajenja, za katerega so bili zveste priče.

Na temelju vere so učenci oblikovali prvo skupnost, ki je bila zbrana okoli nauka apostolov, v molitvi in obhajanju evharistije. V njej so imeli vse skupno, da bi poskrbeli za potrebe bratov (prim. Apd 2,42-47).

Na temelju vere so mučenci darovali svoje življenje, da bi izpričali resnico evangelija. Ta resnica jih je preobrazila in usposobila za največji dar ljubezni, medtem ko so odpuščali svojim preganjalcem.

Na temelju vere so možje in žene posvetili svoje življenje Kristusu in vse zapustili, da bi v evangeljski preprostosti živeli pokorščino, uboštvo in čistost kot konkretna znamenja pričakovanja Gospoda, ki bo gotovo prišel. Na temelju vere so mnogi kristjani pospeševali dejavnosti v prid pravičnosti, da bi dejavno uresničevali besede Gospoda, ki je prišel, da bi oznanil oprostitev od zatiranja in za vse oklical leto milosti (prim. Lk 4,18-19).

Na temelju vere so v teku stoletij možje in žene vsake starosti, katerih imena so zapisana v knjigi življenja (prim. Raz 7,9; 13,8), izpovedovali lepoto. To pomeni, da so hodili za Gospodom Jezusom tam, kjer so bili poklicani, da izpričujejo svoje krščanstvo: v družini, v poklicu, v javnem življenju, v uresničevanju karizem in služenj, za katera so bili poklicani.

Na temelju vere živimo tudi mi: za živo spoznanje Jezusa, Gospoda, ki je navzoč v našem življenju in v zgodovini.

14. Leto vere bo tudi ugodna priložnost, da okrepimo pričevanje ljubezni. Sveti Pavel spominja: »Za zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen« (1 Kor 13,13). Apostol Jakob pove s še krepkejšimi besedami, ki kristjane že od nekdaj obvezujejo: »Moji bratje, kaj pomaga, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? Če sta brat in sestra brez obleke in brez vsakdanjega kruha, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru, pogrejta in nasitita se!’, pa jima ne daste, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga? Tako je tudi vera sama zase mrtva, če ne more pokazati del. Pa bo kdo rekel: 'Ti imaš vero, jaz pa lahko pokažem dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal svojo vero na osnovi del'« (Jak 2,14-18).

Vera brez ljubezni ne obrodi sadu. Ljubezen brez vere bi bila čustvo, ki je stalno izpostavljeno dvomu. Vera in ljubezen sta si medsebojno potrebni, tako da ena dovoli drugi, da gre svojo pot. Precej kristjanov namreč ljubeče posveča svoje življenje osamljenemu, na robu stoječemu ali izključenemu človeku. K takemu je treba iti najprej. Najpomembnejše je, da ga podpiramo, prav zato, ker se v njem zrcali Kristusovo obličje samo. Zaradi vere moremo prepoznati obličje vstalega Gospoda v tistih, ki prosijo za našo ljubezen. »Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Te Jezusove besede so svarilo, ki ga ne smemo pozabiti in stalno povabilo, da vračamo ljubezen, s katero nas on sprejema. Vera omogoča prepoznati Kristusa. Njegova ljubezen sili, da mu pomagamo vsakokrat, ko na naši življenjski poti on postane naš bližnji. Oprti na vero polni upanja gledamo na svojo zavzetost v svetu in pri tem pričakujemo novo nebo in novo zemljo, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13; prim. Raz 21,1).

15. Ko je apostol Pavel že prišel do konca svojega življenja, je povabil svojega učenca Timoteja, naj si z isto stanovitnostjo prizadeva za vero (prim. 2 Tim 2,22), ki jo je imel v svoji mladosti (prim. 2 Tim 3,15). Čutimo, da je to povabilo namenjeno vsakemu od nas, da nihče ne bi popuščal v veri. Vera je spremljevalka našega življenja, ki nam dovoljuje, da z vedno novim pogledom zaznavamo čudeže, ki jih Bog dela za nas. Ko s pozornostjo spoznavamo znamenja časa v današnjem trenutku zgodovine, vera obvezuje vsakega od nas, da postanemo živo znamenje navzočnosti Vstalega v svetu. To, kar današnji svet posebno potrebuje, je verodostojno pričevanje tistih, ki so – z Gospodovo besedo razsvetljeni v duhu in srcu – zmožni odpirati duha in srce mnogih za hrepenenje po Bogu in po večnem življenju, ki ne pozna konca.

»Gospodova beseda naj bi se širila in poveličevala« (prim. 2 Tes 3,1). To leto vere naj bi vedno bolj krepilo odnos s Kristusom, Gospodom, kajti samo v njem je gotovost za pogled v prihodnost in jamstvo pristne in trajne ljubezni. Besede apostola Petra osvetljujejo vero: »Zato se veselite, čeprav morate zdaj morda še nekaj časa prestajati mnogovrstne preizkušnje. Tako se bo preizkušenost vaše vere, mnogo dragocenejša od zlata, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, izkazala v hvalo in slavo in čast ob razodetju Jezusa Kristusa. Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujte vanj in vriskajte v neizrekljivem, od nebeškega veličastva poveličanem veselju, ker dosegate cilj vere: svoje zveličanje« (1 Pt 1,6-9). Življenje kristjanov pozna izkušnjo veselja in izkušnjo trpljenja. Koliko svetnikov je doživljalo osamljenost! Koliko vernikov, tudi v naših dneh, je preizkušanih zaradi molka Boga, ko ne morejo slišati njegovega tolažilnega glasu! Ko preizkušnje življenja dopuščajo, da kristjani razumejo skrivnost križa in so deležni Kristusovega trpljenja (prim. Kol 1,24), te preizkušnje naznanjajo veselje in upanje, h katerima vodi vera: »Ko sem slaboten, tedaj sem močan« (2 Kor 12,10). Verujemo s trdno gotovostjo, da je Jezus, Gospod, premagal zlo in smrt. S tem varnim zaupanjem se mu izročamo. Jezus, navzoč sredi med nami, premaguje oblast zla (prim. Lk 11,20). Cerkev, vidno občestvo njegove milosrčnosti, ostaja v njem znamenje dokončne sprave z Očetom.

Izročimo ta čas milosti Materi Božji, ki je »blagrovana«, ker »je verovala« (Lk 1,45).

Dano v Rimu, pri sv. Petru, 11. oktobra 2011, v sedmem letu papeževanja

Papež Benedikt XVI.

—————
Vir: Papst Benedikt XVI., Apostolisches Schreiben in Form eines Motu proprio Porta fidei, mit dem das “Jahr des Glaubens” ausgerufen wird, v: L’Osservatore Romano. Wochenausgabe in deutscher Sprache, 41. Jahrgang, Nr. 42, (21. Oktober 2011), S. 10-12. Prevedel Anton Štrukelj.