Predragi v Gospodu! Močno se radujem v Gospodu, in moja duša še raduje v mojem Bogu«, s temi besedami 29. psalma se pričenja današnji vstopni spev sv. maše. Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti polaga sv. Cerkev te besede v izgovarjavo in na današnji prelepi praznik jih srčno mora izgovarjati in občutiti, saj smo preživeli Marijino leto, ki je naši nebeški Materi toliko slave nam pa toliko pomoči in milosti, prineslo. Danes, ob sklepu Marijinega leta, na stoletnico proglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, pa doživljamo še to milost in srečo, da smo pravkar posvetili nov milostni oltar Pomočnice tukaj na Brezjah, okoli katerega se bodo stoletja zgrinjale množice Slovencev. Če bomo v svojem življenju imeli kakšen lep spomin, ga bomo imeli prav gotovo na današnji dan in na današnjo slovesnost. Da bo pa ta spomin imel tudi nekaj pomembne vsebine, naj vam o oltarju in njegovi vzvišenosti spregovorim nekaj besed.

Vsaka cerkev je postavljena zaradi oltarja. Če bi v kakšni cerkvi nič drugega ne bilo kakor en sam oltar, pa bi bistveno ta cerkev že imela. V taki cerkvi, na oltarju, ki je pravilno posvečen, se more darovati daritev sv. maše, ki je najsvetejše opravilo na zemlji. Pri sveti maši se namreč obnavlja na nekrvavi način Zveličarjeva daritev na križu, postavil jo je sam Kristus pri zadnji večerji in od vsake sv. maše se razliva morje božjih milosti zlasti v duše navzočih in v duše tistih živih ali mrtvih, za katere se sveta maša daruje. Koliko je vredna ena sama sv. maša! Sv. Janez Vianej pravi: »Vsa dobra dela skupaj niso vredna toliko kot sv. maša; dobra dela so pač dela ljudi, sv. maša pa je delo božje. Tudi mučeništvo se s sveto mašo primerjati ne more, ker v mučeništvu daruje človek svoje lastno življenje Bogu v dar, pri sv. maši pa se daruje Bog sam in njegovo presveto Telo in Kri za ljudi.

Tako najsvetejše opravilo se pač mora izvršiti na dostojnem mestu. In to mesto je oltar, ki je v liturgičnem pomenu miza, katero nekateri cerkveni pisatelji imenujejo jaslice, kamor kristus prihaja v naše odrešenje; drugi jo imenujejo križ – Kalvarija, kjer se nam daje Kristus s sadoi svojega odrešenja; tretji pa to mizo imenujejo grob, – res večkrat ima oltarna miza obliko groba – kjer Kristus počiva in okoli njega veje mir, ki se razliva v naše duše.

Res, bistvna za oltar je samo miza, ki jo škof posveti na kraju samem, kjer stoji, ali pa je vanjo vložna manjša kamnita plošča, katero posveti tudi škof kjerkoli in lahko tudi množično. Vse drugo, kar na oltarjih vidimo: nastavek s kipi, podobami in okraski, bistveno k oltarju ne spada, povzdiguje pa verna srca k božjim skrivnostim. Bila je doba, ko tudi tabernakljev niso postalvjali na oltar, pač pa je bila v župnijskih cerkvah ob steni glavnega oltarja takozvana zakramentska hišica, v kateri so shranjevali sv. rešnje Telo.

Prvi oltar je bila miza zadnje večerje. Po ustnem izročilu je bila ta miza prenešena v Rim. Narejena je bila iz cedrovega lesa in je 3,5 metra dolga in 1,5 metra široka. Kažejo jo sedaj v zakladnici lateranske baziliek v Rimu.

Miza, na kateri je daorval sv. mašo prvak apostolov sv. Peter, prvi papež, je tudi ohranjena. Narejena je iz smrekovih desk in pozna se ji starost. Nobenih okraskov nima, le spredaj ima vrezan križ. Iz spoštovanja so to mizo obdali z marmorjem in papež Silviester I. (314-335) jo je v začetku 4. stoletja dal prenesti v lateransko baziliko v Rimu, a na njej smejo maševati samo papeži, Petrovi nasledniki.

Že peti papež Evarist, ki je sedel na prstolu sv. Petra od leta 97 do leta 105 je izdal odločbo, da morajo biti oltarji kamniti in maziljeni. Kelih in hostija ležita pri sv. maši vedno na kmanu, ki je iz enega kosa in ponovno ter oblino maziljen s sv. krizmo in krstnim oljem. Že sv. Efrem iz Edese, ki je umrl leta 373. proslavlja v posebnem himnu krizmo, ki je potrebna, da je oltar pripravljen za sveto daritev. Prav prvi oltarji so postali posvečeni s tem, da se je na njih brala sv. maša; z maziljenjem oltarjev pa so že v prvih stoletjih krščanstva hoteli evharističnemu telesu Kristusovemu pokloniti tisto čast, katere so bila v Kristusovem času deležna mrtva telesa s tem, da so jih zavijali v dišave in zavite prte. Da, tam, kjer je Kristus – Bog, tam mora biti vse lepo. Oltarna miza naj bo dišeča maziljena, z najlepšimi prti nam bo ta miza vedno pogrnjena, sveče naj na tej mizi gorijo, oblaki dišečega kadila naj jo obkrožajo, rože naj na tej mizi dehtijo in predvsem: pobožna molitev in lepa pesem vernih src naj Kristusu, na oltarju pričujočemu, vedno čast in hvalo daje.

Vzvičena pomebnost vsakega oltarja je tudi v tem, da so v grobek oltarne plošče vzidani ostanki svetnikov. Spominjajo nas ti ostanki, da so v času preganjanja kristjanov sv. mašo obhajali v katakombah, na grobovih mučencev. Ko je preganjanje prenehalo in so nekatere imenitne rimske domove spreminjali v Cerkve, ali pa so nove cerkve začeli graditi so v te cerkve pričeli prinašati iz katakomb mrtva telesa mučencev ali vsaj njihove ostanke. Verniki so imeli na mučence tako lep spomin, da so kar zahtevali, naj bodo njihovi ostanki na oltarjih, na katerih se je brala sv. maša. Ko je npr. sv. Ambrozij leta 386 posvetil v Milanu novo veliko bazilko, so ga verniki naravnost prosili, naj jo posveti tako, kakor se posvečujejo rimske bazilike. Sv Ambrozij je odgovoril: »Rad bom to storil, če le dobim ostanke svetnikov.« Ta prošnja, in odgovor nam spričuje, da so že takrat kar povsod devali v oltarje ostanke svetnikov. Sv. Avguštin nam pripoveduje, da je Bog prav ob tej priliki na čudivit način pokazal, kje se nahajajo ostanki bratov mučencev sv. Gervazija in protazija. Kopali so v baziliki sv. Naborja in Feliksa ter so našli rakev, v kateri sta počivali dve moški trupli, visoke rasti z odsekanima glavama. Zraven je bil pa listek, ki je označeval imeni in mučeništvo. Iz rakve je puhtela tudi prijetna vonjava. Dva dni in dve noči so verniki ostanke svetnikov molili, mnogo bolnikov je bilo ozdravljenih (18. in 19. junija). Z veliko slovesnostjo so pokopali te ostanke pod novi oltar bazilike, zraven na levo si je pa sveti škof določil tudi grob zase.

Ob posvečevanju oltaja, oltarne mize, se zavedajmo, da so tudi naša telesa oltarji, oltarne mize. Telesa, naši oltarji, so namreč tudi maziljeni, da v njih Bog in njegova milost prebiva. S krstnim oljem in sv. kirzmo – kakor cerkvni oltar – je vsak človek maziljen s podobo križa na prsih, med pleči in na temenu že pri svetem krstu, da bi gotovo nastopil tako poto življenja, ki k Bogu in zveličanju vodi. S krizmo zveličanja je vsak kristjan pri sv. birmi maziljen na čelu, da bi bil potrjen za vse boje, ki bi ga od zveličanja odvrniti mogli. Na očeh, na nosnicah, na ustnicah, na rokah in na nogah je pri zakramentu sv. maziljenja umirajoči maziljen z vročo prošnjo, naj mu Bog odpusti, kar je v življenju s temi udi pregrešil. Večkrat, glejte, je človeško telo pomaziljeno, kakor oltar pri posvečevanju. Ohranimo zato naša telesa v časti, pomaziljena so, naj bodo dostojna in lepa kakor posvečeni oltarji. Saj biva v njih Bog s svojo milostjo in posebej resnični Bog takrat, kadar ga prejmemo v zakramentu presvetega R. T.

Predragi v Gospodu! Kadar slišimo besedo miza, se spomnimo na družinske mize v svojih domovih. Tako svet je bil, vsaj do nedavnega, ta kos pohitva npr. pri nas na Gorenjskem, da je bila kdaj lahko kakšna hiša prodana ali izpraznjana, križ v kotu in družinska miza sta pa ostala brez vsake kupčije vedno na svojem mestu. Različni gospodarji, rodovi, so pri isti mizi sedeli in v spoštovanju so jo imeli, saj je na njej ležal tudi Bog, kadar je h kateremukoli članu družine prišel za poslednjo tolažbo in moč. Pri družinski mizi je vedno lepo. Ne zajemajo pri tej družinski člani samo hrano za okrepitev telesnih moči, pri tej mizi tudi molijo, se učijo krščanskih resnic in se medsebojno izpopolnjujejo za pošteno krščansko življenje. Vse to pa pod varstvom, vodstvom in odgovornostjo očeta in matere, ki imata pri družinski mizi častni mesti. Ta lepota in poezija družinske mize pa za otroke premine in utihne, kadar postane mesto družinskih poglavarjav, očeta ali matere, prazno. Pa do tega povsod, prej ali slej pride… Ena miza, predragi v Gospodu, nam pa vedno pogrnjena in vabeča ostane… To je miza naših oltarev. In danes smo posvetili prepomembno oltarsko mizo, ki jo skupno mizo vseh Slovencev lahko imenujemo. Oltarna miza v Marijini kapeli na Brezjah… Na njej bo lažal pri svetih mašah Kristus, na lepem oltarnem nastavku bo kraljevala naša skupna Mati, kraljica Slovencev. Nikdar nas ta dva zapustila ne bosta, le mi jima moramo tudi zvestobo ohraniti. Zato se pa nikdar ne oddaljimo od tega oltarja. Matere naše naj k temu oltarju še vodijo svoje nedolžne otroke, da jih Jezus in Marija v njihovi nedolžni mladosti blagoslavljata; Doraščajoča mladina naj k temu oltarju še hodi, da pravo pot poštenega in krščanskega življenja najde; zreli možje in žene naj tukaj še vztrajnosti in moči iščejo zase in za svoje; trudni starci in starke naj se tu še krepčajo za odločilno pot v večnost. Pri tej mizi, danes slovesno posvečeni, pri olepšanem tronu Marijinem, ohranimo danes, jutri in vedno vsi Slovenci pravice otrok božje družine. AMEN.

+ Slovenski prevod napisa na oltarju iz uvoda: PREMILI KRALJICI POSVETIL UMETNIŠKI OLTAR ANTON LJUBLJANSKI RIBIČ.
+ V kronogramu latinskega napisa je letnica 1954, ko je bil posvečen oltar.