Svetniške časti vreden je bil v spominu sodobnikov ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Rodil se je v kmečki družini v Begunjah na Gorenjskem 29. maja 1850. V Ljubljani je študiral za duhovnika, posvečen je bil leta 1873, nato pa je na Dunaju leta 1876 dosegel teološki doktorat. Po krajšem službovanju v ženski kaznilnici v domačih Begunjah je postal podvodja v bogoslovju v Ljubljani in leta 1881 profesor dogmatike na bogoslovnem učilišču. V začetku leta 1882 je odšel v Sarajevo v pomoč tamkajšnjemu škofu Josipu Stadlerju in tam ostal 16 let. Postavil je temelje katoliške organizacije, od avgusta leta 1897 celo kot sarajevski pomožni škof. Toda že februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega škofa, ker je škof Jakob Missia odšel za nadškofa v Gorico. V Ljubljana je škofoval do maja 1930, ko je njegov naslednik postal dr. Gregorij Rožman. Umaknil se je v Gornji grad, ljubljansko škofijsko posestvo, nato pa v Stično, kjer je v samostanu umrl 12. julija 1937.

Že v mladosti je Jeglič začel pisati v obrambo katoliške vere, v Sarajevu je objavljal v revijah in v knjigah, ki jih je prevajal, v času škofovanja je Mohorjeva družba izdala v snopičih njegovi glavni deli Mesija (1914-1915) in apologetično Na noge v sveti boj (1918-1922), Vzgojne spise za mladino: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam je sam založil leta 1910, duhovnikom je podaril prevod in razlago psalmov in spevov iz brevirja (1915-1916). Vsako leto je objavljal pastirska pisma in pridigal ob obiskovanju župnij in birmovanju, kjer je ure in ure presedel v spovednici.

Njegovo nepozabno delo za katoliško kulturo je bila ustanovitev Škofovih zavodov s prvo docela slovensko gimnazijo v Št. Vidu (1905) odkoder je izšla nepregledna vrsta izobraženih laikov in duhovnikov, tudi mnogih škofov.

Posredoval je tudi v političnih razprtijah med starimi in mladimi (Sušteršič-Krek) ob majniški deklaraciji leta 1917 je bil steber osamosvajanja Slovencev. Mladino je vzgajal preko orlovske organizacije in končno z začetno spodbudo za Katoliško akcijo. Zadnji veliki javni nastop je imel v Celju 29. junija 1937, ko je ves živahen govoril svojo »oporoko« slovenski mladini. Nekaj dni pozneje je bil že mrtev. Slovesno so ga pokopali pri sv. Križu v Ljubljani, ker takrat pokopavanje škofov v stolnici ni bilo dovoljeno.

Škof Jeglič je vestno pisal tudi dnevnik, ki je neprecenljiv vir za zgodovino in tudi za presojo njegove duhovnosti v slogu njegovega škofovskega gesla Po Mariji k Jezusu.
Kako so mu ljudje zaupali, pričuje zapis v Bogoljubu leta 1940 glede ozdravljenja Urške Volk iz Sevnice na njegovo priprošnjo (str. 89 in 220). Življenjepis je sestavil Jegličev kancler dr. Jože Jagodic, izid je bil napovedan že za junij leta 1941, knjiga je bila že stavljena, okupacija je seveda preprečila izid, saj je neustrašno pred Italijani branil pravice primorskih Slovencev tudi s spomenicami papežem. Vrnil je npr. že leta 1931 iz protesta italijansko odlikovanje. Knjiga Nadškof Jeglič, majhen oris velikega življenja je nato izšla v Celovcu leta 1952 v založbi Družbe sv. Mohorja (avtor je takrat živel na Koroškem) in seveda v matični domovini ni bila dostopna. Precej podroben je članek o Jegliču v Enciklopediji Slovenije 4(1990), a malo govori o duhovnosti in njegovih spisih; več, vendar ne do konca življenja je v Slovenskem biografskem leksikonu.

Z različnih vidikov je osvetlilo njegovo življenje in delo 27 predavateljev na simpoziju v Rimu leta 1990: Jegličev simpozij v Rimu, Celje 1991. Njegova podoba je ohranjena v filmu, posnetem leta 1926 ob birmovanju v Združenih državah Amerike. Kopijo hrani Arhiv Slovenije.

Smolik

VIR: Leto svetnikov, 5, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 75-76