Posvetitev bazilike sv. Marije

Današnjemu kristjanu bi se moglo zdeti čudno, ko ugotovi, da je rimski svetniški koledar začel šele pozno dajati mesto tudi Mariji, ki je kraljica vseh svetnikov. Toda ker so vsakemu svetniku, naj je bil apostol, mučenec, spoznavalec ali devica, postavili svetišče najprej le na njegovem grobu in ga tam najprej častili, je bilo samo po sebi razumljivo, da za Rim v prvih časih kak poseben liturgični spomin na Marijo sploh ni prišel v poštev.

Vendar pa je bila že zdavnaj prej, preden so ji bili posvečeni posebni dnevi, Marija vključena v češčenje tako močno, kakor noben svetnik ne. Marijo so najprej častili tedaj, ko je Cerkev obhajala praznik Gospodovega rojstva. Ko je rimska Cerkev v 3. stoletju začela 25. decembra obhajati praznik Gospodovega rojstva, pri tem ni mogla pozabiti na Marijo. Ko je potem koncil v Efezu leta 431 izrekel in razglasil versko resnico o enoti osebe v Kristusu, in sicer v obliki trditve, da je Marija resnično »bogorodica« (= božja mati, gr. theotokos), je postalo liturgično češčenje prebl. device Marije v zvezi z božično skrivnostjo še bolj poudarjeno. Vsekakor pa je že ob koncu 4. stoletja v Rimu obstajala votlina Jezusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini. Bilo je to v baziliki, ki jo je papež Liberij (+ 366) sezidal na griču Eskvilinu; pri tem je očitno odločala potreba, da bi v Rimu samem imeli za božično skrivnost poseben kraj češčenja, kakor so ga imeli za sv. apostola Petra in Pavla ter za rimske mučence. Ko je nato papež Sikst III. (432-440) pod vtisom veličastnega efeškega koncila hotel imeti poseben kraj za češčenje Marije »Bogorodice«, je bilo nekako naravno, da je izbral Liberijansko baziliko, v kateri je bila votlina Jezusovega rojstva.

Če posežemo v pogledu na to cerkev nekoliko bolj nazaj, moramo ugotoviti, da se je prvotno imenovala Basilica Sicinini ali Sicininum, po lastniku Sicininu, in je bila najprej svetna stavba. V cerkev jo je spremenil, kakor se zdi, že imenovani papež Liberij, ki ji je priključil apsido. Sikst III. pa jo je dal preurediti in olepšati. Za okrasitev slavoloka v cerkvi je izbral skrivnost Gospodovega detinstva. V 7. stoletju je cerkev dokončno dobila ime Sv. Marija Velika, za razliko od drugih Marijinih cerkva, ki so tedaj že bile v Rimu. Sredi 7. stoletja so jo začeli imenovati tudi Beata Maria in praesepe, »bl. devica Marija pri jaslicah«. »Jaslice« (praesepe) so bile kapela (oratorij), drugačna od bazilike same. Spominjale so (in obenem predstavljale) po svoji ureditvi in svojih relikvijah, ki so jih hranile, na betlehemsko votlino. Od 6. stoletja naprej najdemo v liturgičnih knjigah že označeno, da božična liturgija v Rimu obsega tudi nočno mašo pri sv. Mariji Veliki; poznejši viri pa povedo, da je bila sv. maša prav v sami kapelici »jaslic«. Papež Sikst V. (1585-1590) je dal kapelo »jaslic« skupaj z njenimi temelji premestiti v prostor, ki ga zdaj zavzema pod svetiščem, nahajajočim se v zgornjem koncu desne stranske ladje. »Jaslice« obsegajo pravokoten prostor, kjer je nameščen oltar in nekakšna čisto majhna apsida ali votlina, ki predstavlja »jaslice« v ožjem pomenu in ki vsebuje tudi relikvije. Najbolj udomačeno ime za to najimenitnejšo in največjo Marijino cerkev v Rimu pa je Sv. Manija Snežna (S. Maria ad Nives). Nastalo je na podlagi legende, ki je okoli nastanka cerkve spletla prijazno zgodbo. Pod papežem Liberijem – tako pripoveduje zgodba, ki se da dokazati šele za zgodnji srednji vek – je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje plemenite žene sklenil, da bo, ker nista imela otrok, deviško Gospodovo mater napravil za dedinjo svojega velikega premoženja. Oba sta goreče molila, da bi spoznala, kako naj bi uporabila svoje premoženje Mariji v čast. V poletni noči 4. avgusta, torej v času, ko je v Rimu navadno največja vročina, sta zakonca zagledala v sanjah Marijino prikazen, ki je velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednji dan ležal sneg. Enake sanje je prav tedaj imel tudi papež Liberij, ki je naslednje jutro prejel poročilo patricija Janeza o Marijini prikazni in njeni volji. Papež je v spremstvu duhovščine in ljudstva v slovesni procesiji še isto jutro šel na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam zaznamoval prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeči beli sneg sredi najsilnejše vročine je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti.

Kljub temu, da poznejše preureditve to starodavne, veličastne rimske bazilike niso bile najbolj posrečene, je vendarle res, da zlasti mozaiki to cerkve še danes sestavljajo najlepšo celoto, kar jih ima mesto Rim z vsemi svojimi mojstrovinami. Zlasti notranjščina cerkve je »nepopisno krasna. Prava slavnostna dvorana nebeške Kraljice! Strop se ves blesti v zlatu. To je prvo zlato, ki je bilo iz na novo odkrite Amerike poslano v Evropo. Kako prav, da je španski dvor, kateremu ga je bil pripeljal Krištof Kolumb, odstopil zlato Rimu za okrasitev Marijinega svetišča! Saj je ladja, ki je Kolumb na njej odplul iskat novega sveta, nosila ime Santa Maria, Sveta Marija. – Tlak bazilike je mozaičen, tj. zložen iz marmornatih, v svetlih pisanih barvah se izpremnjajočih kamenčkov … Na slavoloku, ki loči srednjo ladjo od oboka, so v mozaičnih slikah uprizorjene svete skrivnosti Marijinega božjega materinstva in Jezusovega božanstva: angel oznani Mariji Odrešenikovo rojstvo, božjemu Detetu se klanjajo sv. Trije kralji, Marija daruje Jezusa v templju … Najlepša pa je mozaična glavna slika v zadnji steni (apsidi): Marijino kronanje. Kristus venča svojo Mater v navzočnosti svetih angelov in svetnikov, od katerih stoje z desne in leve strani: sv. apostola Peter in Pavel, sv. Janez Krstnik in sv. Janez Evangelist, sv. Frančišek in sv. Anton« (dr. M. Opeka).

Že iz same omembe upodobitev deloma lahko vidimo, kako so prvotnemu svetišču, enemu od štirih »velikih bazilik« mesta Rim (poleg Marije Velike ali Snežne so to še: lateranska bazilika, sv. Peter, sv. Pavel), tudi poznejši časi vtisnili svoj pečat, posebej čas papeža Nikolaja IV. (1288-1292), Siksta V. (1585-1590), Benedikta XIV. (1740-1758).

Marija – rešiteljica

Poleg »jaslic«, tako priljubljenih vernim Rimljanom, hrani cerkev Marije Snežne še zaklad; zelo drag rimskemu ljudstvu: milostno podobo Matere božje, imenovano Salus populi Romani, Rešiteljica rimskega ljudstva. Legenda pripoveduje, kako se je Marija, ki so se ji Rimljani priporočali pred to podobo, izkazala za rešiteljico zlasti očitno leta 593. Takrat je razsajala po rimskem mestu strašna kuga, da so ljudje trumoma umirali. Ko je bolezen divjala čedalje huje, je papež sv. Gregor Veliki odredil procesijo, v kateri so nesli milostno podobo iz Liberijeve v vatikansko baziliko. Papež sam se je z duhovščino procesije udeležil. Ko so med gorečo molitvijo prišli do Aelijevega mostu, je papež zagledal nad Hadrijanovim gradom v zraku angela, kako je pravkar vtaknil meč v nožnico. Obenem se je zaslišalo petje kakor petje nebeškega zbora: Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja! ... In s tistim dnem je kuga začela ponehavati. V spomin na ta dogodek še sedaj oni most imenujejo Angelski most in grad Angelski grad. Rimljani pa so tudi še v poznejših stoletjih, kadar je grozila mestu kaka velika nevarnost, s posebnim zaupanjem poklekovali pred to Marijino milostno podobo. O sliki pripovedujejo, da je delo sv. evangelista Luka, ki naj bi bil osebno slikal Devico Marijo. Po mnenju arheologov izvira slika dejansko iz 13. stoletja, posneta pa je bila po mnogo starejši predlogi bizantinskega sloga. Slika velja za »palladium« mesta Rima, tj. za »varuhinjo«, za najslavnejšo Marijino milostno podobo, kar jih ima mesto. Papež Pavel V. (1605-1621) je dal nad to sliko sezidati bogato kapelico v baročnem slogu, okrašeno z zelo dragocenim marmorjem. Spomnimo se, da je pred to sliko molilo veliko slovitih svetnikov: sv. Ignacij Loyolski, sv. Alojzij Gonzaga, sv. Stanislav Kostka, sv. Terezija Deteta Jezusa.

Zakaj je Slovencem posebno ljuba?

Nam Slovencem in sploh Slovanom je to Marijina bazilika lahko še posebno ljuba, saj so v njej opravljali in prepevali svoje prve sv. maše prvi učenci sv. Cirila in Metoda skupaj s sv. Metodom samim. V znanem Žitju Konstantina določno beremo: »Papež je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in položil v cerkvi sv. Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgijo« (17. poglavje).

Od 5. do 14. stoletja so praznik posvetitve bazilike sv. Marije Velike obhajali v baziliki sami; od 14. stoletja naprej so ga obhajali v vsem Rimu. Začele pa so se ga, prav tako 5. avgusta, kakor je to omenjeno že v t. i. Hieronimovem martirologiju, spominjati tudi številne škofije po Italiji in Nemčiji. Sv. Pij V. (1566-1572) pa je praznik razširil na vso Cerkev rimsko-latinskega obreda.

Po določbah novega koledarja spomin Posvečenja cerkve Marije Snežne ni za vse škofije obvezen, ampak je dan na voljo. A če pomislimo, da gre tu za cerkev, ki med Mariji Posvečenimi svetišči Zahoda zavzema prvo in najimenitnejše mesto, za nekakšno »mater« vseh naših Marijinih svetišč, majhnih in velikih, imenitnih in skromnih, in če pomislimo še posebej na zvezo cerkve Marije Snežne s sv. Cirilom in Metodom in s prvotnim slovanskim bogoslužjem, bomo njen god radi obhajali.

V Sloveniji je pet župnijskih in enajst podružničnih cerkva, ki nosijo ime Marije Snežne. Pri tem niso vštete nekatere kapele po planinah.

Strle

VIR: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 309-313.