1701 “Kristus z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost” (CS 22,1). V Kristusu, ki je “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15; prim. 2 Kor 4,4), je bil človek ustvarjen po Stvarnikovi “podobi in sličnosti”. V Kristusu, odrešeniku in zveličarju, je božja podoba, popačena s prvim grehom, bila obnovljena v svoji prvotni lepoti in oplemenitena z božjo milostjo (prim. CS 22, 1).

1702 Božja podoba je navzoča v vsakem človeku. Svoj sij razodeva v občestvu oseb, ki je podobno zedinjenju božjih oseb med seboj (prim. 2. pogl.).

1703 Človeška oseba, obdarovana z “duhovno in neumrljivo” dušo (CS 14), je “na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same” (CS 24, 3). Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost.

1704 Človeška oseba je deležna luči in moči božjega Duha. Sposobna je s svojim razumom dojeti red stvarnosti, kakor ga je vzpostavil Stvarnik. S svojo voljo je sposobna, da se sama od sebe usmerja k svoji resnični dobrini. Svojo popolnost najde s v tem, da “išče in ljubi to, kar je resnično in dobro” (CS 15, 2).

1705 Na temelju svoje duše in svojih duhovnih sposobnosti razuma in volje je človek obdarjen s svobodo, “odličnim znamenjem bogopodobnosti” (CS 17).

1706 Človek s svojim razumom spozna božji glas, ki ga priganja, da naj “dela dobro in se izogiblje zlega” (CS 16). Vsakdo mora slediti tej postavi, ki zveni v vesti in se izpolnjuje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Življenje po nravnih načelih pričuje za dostojanstvo osebe.

1707 “Zapeljan pod vplivom hudobnega duha je človek takoj od začetka svoje zgodovine zlorabil svojo svobodo (CS 13,1. odstavek). Podlegel je skušnjavi in storil zlo. Človek sicer ohranja hrepenenje po dobrem, toda njegova narava nosi rano izvirnega greha. Postal je nagnjen k zlemu in podvržen zmoti.

Človek je sam v sebi razklan. Zato se vse človekovo življenje, tako posameznika kakor tudi družbe, izkazuje kot dramatičen boj med dobrin in zlim, med lučjo in temo (CS 13, 2).

1708 Kristus nas je s svojim trpljenjem osvobodil satana in greha. Zaslužil nam je novo življenje v Svetem Duhu. Njegova milost obnavlja to, kar je greh skazil v nas.

1709 Kdor veruje v Kristusa, postane božji sin. To božje posinovljenje ga preoblikuje, ko mu daje, da sledi Kristusovemu zgledu. Usposobi ga, da ravna pravilno in dela dobro. V zedinjenju s svojim Odrešenikom doseže učenec popolnost ljubezni, svetost. Dozorelo v milosti se nravno življenje v slavi nebes razcvete v večno življenje.

NA KRATKO

1710 “Kristus v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost” (CS 22, 1)

1711 Obdarovana z duhovno dušo, razumom in voljo, je človeška oseba takoj od svojega spočetja naravnana na Boga in določena za večno blaženost. Svojo popolnost dosega v tem, da “išče in ljubi to, kar je resnično in dobro” (CS 15, 2).

1712 “Resnična svoboda je odlično znamenje bogopodobnosti v človeku (CS 17).

1713 Človek se je dolžan ravnati po nravni postavi, ki ga priganja, da naj “dela dobro in se izogiblje zlega” (CS 16). Ta glas zveni v njegovi vesti.

1714 Človek, ki je v svoji naravi ranjen po izvirnem grehu, je v udejanjanju svoje svobode podvržen zmoti in nagnjen k zlemu.

1715 Kdor veruje v Kristusa, ima novo življenje v Svetem Duhu. Nravno življenje, ki je zraslo in dozorelo v milosti, se bo dovršilo v slavi nebes