972 Potem ko smo govorili o Cerkvi, o njenem izviru, poslanstvu in cilju, ne bi mogli za sklep storiti kaj boljšega, kakor da obrnemo pogled na Marijo, da bi ob zrenju nanjo dojemali, kaj je Cerkev v svoji skrivnosti, v svojem “romanju vere”, in kaj bo v domovini ob koncu svojega potovanja, kjer jo pričakuje “v slavi presvete in nedeljive Trojice”, “v občestvu z vsemi svetniki” (C 69) ona, ki jo Cerkev časti kot mater svojega Gospoda in kot svojo lastno mater:

Kakor pa je medtem Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan (C 68).

NA KRATKO

973 S tem, da Marija ob angelovem oznanjenju izreče svoj “zgodi se” in da svojo privolitev v skrivnost učlovečenja, že sodeluje pri celotnem delu, ki ga mora izvršiti njen Sin. Povsod, kjer je on odrešenik in glava skrivnostnega telesa, je ona mati.

974 Ko je presveta Devica Marija izpolnila tek zemeljskega življenja, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, kjer je že deležna slave vstajenja svojega Sina in anticipira (prehiteva) s tem vstajenje vseh udov njegovega telesa.

975 “Verujemo, da presveta božja Porodnica, nova Eva, mati Cerkve, v nebesih še naprej izvršuje svojo materinsko nalogo do Kristusovih udov” (Viblj 15).