1602 Sveto pismo se začenja s stvarjenjem moža in žene po božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26-27) in se končuje z videnjem “Jagnjetove svatbe” (Raz 19,7.9). Od začetka do konca govori Sveto pismo o zakonu in njegovi “skrivnosti”, o njegovi postavitvi in o smislu, ki mu ga je dal Bog, o njegovem izvoru in njegovem namenu, o njegovih različnih uresničitvah skozi odrešenjsko zgodovino, o njegovih težavah, izhajajočih iz greha, in o njegovi prenovitvi “v Gospodu” (1 Kor 7,39), v novi zavezi Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,31-32).

Zakon v redu stvarjenja

1603 “Temelje in posebne zakonitosti je globoki skupnosti življenja in ljubezni med zakonci dal Stvarnik; Bog sam je začetnik zakona” (CS 48,1). Poklicanost v zakon je zapisana v samo naravo moža in žene, kakršna sta izšla iz Stvarnikove roke. Zakon ni zgolj človeška ustanova, kljub številnim spremembam (variacijam), ki jih je mogel v stoletjih prestati v različnih kulturah, socialnih ureditvah (strukturah) in duhovnih držah. Zaradi teh različnosti ne smemo pozabiti na skupne in trajne poteze. Čeprav dostojanstvo te ustanove ne preseva povsod z istim sijajem (prim. CS 47,2), obstaja vendar v vseh kulturah neki čut za veličino zakonske zveze. Kajti “zdravje osebe in družbe je globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti” (CS 47,1).

1604 Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postaja rodovitna in se uresničuje v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: “In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita” (1 Mz 1,28).

1605 Da sta mož in žena ustvarjena drug za drugega, to zatrjuje Sveto pismo: “Ni dobro človeku samemu biti.” Žena, “meso od njegovega mesa”, se pravi njemu ustrezajoče bitje, njemu enaka, čisto bližnja njemu, mu je dana od Boga kot “pomoč” in ponavzočuje tako Boga, v katerem je naša “pomoč” (prim. Ps 121,2). “Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo” (1 Mz 2,18-25). Da to pomeni neminljivo enoto njunih življenj, kaže Gospod sam, ko kliče v spomin, kakšna je bila “na začetku” Stvarnikova zamisel: “Tako nista več dva, ampak eno telo” (Mt 19,6).

Zakon pod gospostvom greha

1606 Vsak človek izkuša zlo okoli sebe in v sebi. To izkustvo se čuti tudi v odnosih med možem in ženo. Že od nekdaj so njuno zvezo ogrožali nesloga, gospodovalnost, nezvestoba, ljubosumnost in navzkrižja, kar vse more iti prav do sovraštva in preloma. Ta nered se more javljati v bolj ali manj ostri obliki; in mogoče ga je bolj ali manj premagati, v skladu s kulturami, obdobji in posamezniki, toda zdi se, da je nekaj vsesplošnega.

1607 Vera uči, da ta nered, ki ga boleče ugotavljamo, ne prihaja iz narave moža in žene, tudi ne iz narave njunih odnosov, ampak iz greha. Kot prelom z Bogom ima prvi greh za prvo posledico prelom prvotnega občestva moža in žene. Njune medsebojne odnose izkrivljajo medsebojna obtoževanja (prim. 1 Mz 3,12); njuna medsebojna privlačnost, dar Stvarnika samega (prim. 1 Mz 2,22), se spremeni v razmerje gospodovanja in poželenja (prim.1 Mz 3,16b); lepa poklicanost moža in žene, da naj bi bila rodovitna, da naj se množita in si podvržeta zemljo (prim. 1 Mz 1,28), je obremenjena z mukami poroda in pridobivanja kruha (1 Mz 3,16-19).

1608 Kljub temu red stvarstva obstaja, čeprav s hudimi motnjami. Da bi mož in žena ozdravila rane greha, potrebujeta pomoči milosti, ki jima je Bog v svojem neskončnem usmiljenju nikoli ni odrekel (prim. 1 Mz 3,21). Brez te pomoči se možu in ženi ne more posrečiti, da bi uresničila tisto zedinjenje svojih življenj, za katero ju je Bog “v začetku” ustvaril.

Zakon pod pedagogijo postave

1609 V svojem usmiljenju Bog ni zapustil grešnega človeka. Trpljenje, ki sledi grehu, “porodne bolečine” (1 Mz 3,16), delo “v potu svojega obraza” (1 Mz 3,19) – vse to so tudi zdravila, ki omejujejo usodne posledice. Po padcu pomaga zakon premagovati zagledanost v samega sebe, egoizem, iskanje lastne naslade, in se odpirati drugemu, medsebojni pomoči, podarjanju samega sebe.

1610 Moralna zavest glede enosti in nerazvezljivosti zakona se je razvila pod pedagogijo starozavezne postave. Mnogoženstvo očakov in kraljev še ni deležno izrečne javne negativne ocene. Vendar Mojzesu dana postava meri na to, da bi ščitila ženo zoper samovoljnost gospodovanja s strani moža, čeprav postava nosi po Gospodovi besedi tudi sledove moževe “trdosrčnosti”, zaradi katere je Mojzes dovoljeval odslovitev žene ( prim. Mt 19,8; 4 Mz 24,1).

1611 S tem da so preroki gledali na božjo zavezo z Izraelom pod podobo izključne in zveste zakonske ljubezni (prim. Oz 1-3; Iz 54; 62; Jer 2-3; 31; Ezk 16; 23), so pripravljali zavest izvoljenega ljudstva na poglobljeno umevanje enosti in nerazvezljivosti zakona (prim. Mal 2,13-17). Rutina in Tobitova knjiga dajeta ganljiva pričevanja o vzvišenem smislu zakona, o zvestobi in nežnosti zakoncev. Izročilo je v Visoki pesmi zmeraj videlo edinstven izraz človeške ljubezni, čistega odseva božje ljubezni, ljubezni, ki je “močna kakor smrt” in je “potoki voda ne morejo pogasiti” (Vp 8,6-7)

Zakon v Gospodu

1612 Ženitovanjska zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom Izraelom je pripravila novo in večno zavezo, v kateri je Božji Sin, ko se je učlovečil in dal svoje življenje, na neki način zedinil s seboj vse človeštvo, katero je odrešil (prim. CS 22), s čimer je pripravil “Jagnjetovo svatbo” (Raz 19,7.9).

1613 Na pragu svojega javnega delovanja naredi Jezus – na prošnjo svoje Matere – svoje prvo znamenje ob svatbenem slavju (prim. Jan 2,1-11). Cerkev pripisuje veliko pomembnost Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani. V tem vidi potrditev, da je zakon nekaj dobrega, in oznanilo, da bo odslej poroka učinkovito znamenje Kristusove navzočnosti.

1614 V svojem oznanjevanju je Jezus brez dvoumja učil glede prvotnega smisla zveze moža in žene, kakršno je hotel Stvarnik od začetka: od Mojzesa dano dovoljenje, da mož odslovi svojo ženo, je bilo popuščanje nasproti trdoti srca (prim. Mt 19,8); zakonska enota moža in žene je nerazvezljiva; Bog sam jo je sklenil: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” (Mt 19,6).

1615 To nedvoumno vztrajanje pri nerazvezljivosti zakonske zveze je mogla prebuditi osuplost in se zdeti kot neuresničljiva zahteva (prim. Mt 19,10). Toda Jezus zakoncem ni naložil neznosnega in pretežkega bremena (prim. Mt 11,29-30), ki bi bilo težje kakor pa Mojzesova postava. Ko prihaja, da ponovno vzpostavi prvotni red stvarstva, ki je bil z grehom porušen, daje sam moč in milost, da človek živi zakon v novi razsežnosti božjega kraljestva. Če bodo zakonci hodili za Kristusom, se odpovedovali sami sebi, jemali križ nase (prim. Mk 8,34), bodo mogli “razumeti” (prim. Mt 19,11) prvotni smisel zakona in ga živeti s Kristusovo pomočjo. Ta milost krščanskega zakona je sad Kristusovega križa, ki je izvir vsega krščanskega življenja.

1616 To daje razumeti tudi apostol Pavel, ko pravi: “Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil” (Ef 5,25-26) in temu takoj dodaja: “Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo in bosta v dveh eno telo: ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve” (Ef 5,31-32).

1617 Celotno krščansko življenje nosi pečat ženitovanjske (zaročenske) ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Že krst, vstop v božje ljudstvo, je svatbena skrivnost: krst je tako rekoč ženitovanjska kopel (prim. Ef 5,26-27), ki se izvrši pred svatbeno gostijo, se pravi evharistijo. Krščanski zakon postane s svoje strani učinkovito znamenje, zakrament zaveze Kristusa in Cerkve. Ker zakon naznačuje in posreduje milost te zaveze, je med krščenimi pravi zakrament nove zaveze (prim. DzS 1800, CIC kan. 1055, # 2).

Devištvo zaradi božjega kraljestva

1618 Kristus je središče vsakega krščanskega življenja. Povezanost s Kristusom zavzema prvo mesto pred vsemi drugimi vezmi bodisi družinskimi bodisi družbenimi (prim. Lk 14,26; Mr 10,28-31). Že od začetka Cerkve so bili možje in žene, ki so se odpovedali veliki dobrini zakona, da bi hodili za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi skušali njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli nasproti Ženinu, ki prihaja (prim. Mt 25,6). Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu življenja, za katerega je on sam vzor:

“Nekateri so namreč že po rojstvu nesposobni za zakon, nekatere so take naredili ljudje in nekateri so se zakonu sami odpovedali zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume” (Mt 19,12).

1619 Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti, mogočno znamenje prednosti, kakršna pripada povezavi s Kristusom, gorečega pričakovanja njegove vrnitve, znamenje, ki kliče v spomin tudi to, da je zakon stvarnost sedanjega časa, ki preide (prim. Mr 12,25; 1 Kor 7,31).

1620 Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda. On je tisti, ki jima daje smisel in jima podeljuje nujno potrebno milost, da ju živijo v skladu z njegovo voljo (prim. Mt, 19,3-12). Čislanje devištva zaradi božjega kraljestva (prim. C 42; R 12; DV 10) in krščanski smisel zakona sta neločljiva in se medsebojno podpirata:

Črniti zakon pomeni hkrati zmanjševati slavo devištva; hvaliti ga pomeni povzdigovati občudovanje, ki ga dolgujemo devištvu (...). Kajti navsezadnje tisto, kar se kaže kot dobrina samo v primerjavi z zlom, ne more biti v resnici dobrina, pač pa je tisto, kar je še boljše kakor nesporne dobrine, dobrina v odličnem smislu (sv. Janez Krizostom, virg. 10,1, prim. FC 16).