Pred težavami pri molitvi

2729 Navadna težava pri naši molitvi je raztresenost. V ustni molitvi se lahko nanaša na besede in njihov pomen; more pa meriti globlje: na njega, h kateremu molimo v ustni molitvi (liturgični ali osebni), v premišljevanju in v notranji molitvi. Oditi na lov zoper raztresenosti bi pomenilo pasti v njihove pasti, ko je vendar dovolj, da se vrnemo v svoje srce: raztresenost nam odkriva tisto, na kar smo navezani, in ko se tega pred Gospodom ponižno zavemo, mora to v nas prebuditi našo prav posebno ljubezen do njega, ko mu z vso odločnostjo darujemo svoje srce, da ga očisti. Boj, izbira Učitelja, ki naj mu služimo, ima svoje mesto tukaj – v srcu (prim. Mt 6,21.24).

2730 Pozitivno ime za boj zoper naš posedovalni in gospodovalni jaz je čuječnost, treznost srca. Kadar Jezus poudarja čuječnost, je ta vedno v razmerju do njega, do njegovega prihoda, do poslednjega dneva, in to vsak dan: “danes”. Ženin pride sredi noči; luč, ki ne sme ugasniti, je luč vere: “O tebi je govorilo moje srce: Išči njegovo obličje” (Ps 27,8).

2731 Druga težava, posebej za tiste, ki iskreno hočejo moliti, je suhota. Suhota pripada notranji molitvi, ko je srce kakor “odstavljeno od dojenja”: ko so mu kakor brez okusnosti misli, spomini in čustva, celo duhovna. To je trenutek čiste vere, ki zvesto vztraja skupaj z Jezusom v smrtnem boju in pri grobu. “Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24). Če je suhota nastopila zaradi pomanjkanja korenine, ker je beseda padla na kamnita tla, je izid boja odvisen od spreobrnjenja (prim. Lk 8,6.13).

Soočenje s skušnjavami pri molitvi

2732 Najpogostnejša, najbolj skrita skušnjava je naše pomanjkanje vere. Izraža se manj v izrečni neveri kakor v dejanskem dajanju prednosti. Ko začnemo moliti, stopi pred nas tisoč opravkov ali skrbi, ki jih imamo za nujne in naj bi jim dali prednost; znova je to trenutek resnice za srce in za njegovo prednostno ljubezen. Včasih se obrnemo h Gospodu kot zadnjemu pribežališču: toda ali v to res verujemo? Včasih vzamemo Gospoda za zaveznika, a srce je še vedno naduto. V vseh primerih nam naše pomanjkanje vere razkrije, da še nimamo razpoloženja ponižnega srca: “Brez mene ne morete ničesar storiti” (Jn 15,5).

2733 Druga skušnjava, ki ji odpre vrata domišljavost, je lenoba (acedia). Duhovni očetje s tem razumejo neke vrste depresijo (potrtost), ki nastane zaradi popuščanja v askezi (zatajevanju samega sebe), zaradi zmanjšanja čuječnosti, zaradi malomarnosti srca. “Duh je sicer voljan, toda meso je slabo” (Mt 26,41). S čim večje višine pademo, tem bolj se poškodujemo. Malodušnost, boleča malodušnost, je narobna, nasprotna stran domišljavosti. Kdor je ponižen, se ne čudi zaradi svoje revščine, ta revščina ga nagiba k večjemu zaupanju, k trdnemu vztrajanju v stanovitnost