1480 Pokora je tako kot vsi zakramenti liturgično dejanje. Prvine obhajanja so redno naslednje: duhovnikov pozdrav in blagoslov, branje božje besede za razsvetlitev vesti in za prebuditev skesanosti ter spodbuda h kesanju; spoved, ki prizna grehe in jih razkrije duhovniku; naložitev in sprejem pokore; duhovnikova odveza; hvalnica zahvale in odslovitev z duhovnikovim blagoslovom.

1481 Bizantinska liturgija pozna več obrazcev odveze v prosilni obliki, ki čudovito izražajo skrivnost odpuščanja; “Naj vam Bog, ki je po preroku Natanu odpustil Davidu, potem ko je priznal svoje grehe, in Petru, ko je bridko jokal, in grešnici, ko je s solzami močila njegove noge, in farizeju in izgubljenemu sinu, naj vam isti Bog odpusti po meni, grešniku, v tem življenju in v drugem in naj vam da, da se prikažete pred njegovim strašnim sodiščem, ne da bi vas obsodil on, ki je blagoslovljen na veke vekov. Amen.”

1482 Zakrament pokore more imeti svoje mesto tudi v okviru skupnostnega bogoslužja, v katerem se skupno pripravimo na spoved in se skupno zahvalimo za prejeto odpuščanje. Tu sta osebna spoved grehov in posamična odveza vključeni v bogoslužje božje besede z branjem in homilijo, s skupno opravljenim spraševanjem vesti, s skupno prošnjo za odpuščanje, molitvijo očenaša in s skupno zahvalo. To skupno opravilo jasneje izraža cerkvenostno naravo pokore. Naj bo način obhajanja pokore kakršenkoli, zakrament pokore je vedno že po svoji naravi liturgično dejanje, torej cerkvenostno in javno dejanje (prim. B 26-27).

1483 V primerih velike potrebe se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošno spovedjo in skupno odvezo. Taka velika potreba more nastopiti, kadar preti smrtna nevarnost, ne da bi imel duhovnik ali duhovniki imeli dovolj časa za poslušanje spovedi vsakega spokornika. Velika potreba more obstajati tudi tedaj, kadar zaradi velikega števila spokornikov ni dovolj spovednikov, da bi v primernem času spovedali, kakor je treba, vsakega posameznega vernika, tako da bi zaradi tega verniki morali ostati brez svoje krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez svetega obhajila. V tem primeru morajo verniki, če naj bo odveza veljavna, imeti sklep (namen), da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi svojih velikih grehov (prim. ZCP, kan. 962, & 1). Sodba o tem, ali obstajajo zahtevani pogoji za skupno odvezo, je pridržana krajevnemu škofu (prim. ZCP, kan. 961, & 2). Veliko število vernikov ob velikih praznikih ali romanjih še ne pomeni velike potrebe (prim. ZCP, kan. 961, & 1).

1484 “Osebna in natančna spoved ter odveza vsakega posameznega vernika je edini redni način sprave vernikov z Bogom in Cerkvijo, razen če jih od tega opravičujeta fizična ali moralna nezmožnost” (OS 31). To ni brez globokih razlogov. Kristus deluje v vsakem zakramentu. Obrača se osebno k vsakemu grešniku: “Sin, odpuščeni so ti grehi” (Mr 2,5); Kristus je zdravnik, ki se sklanja nad vsakim od bolnikov, ki ga potrebuje (prim. Mr 2,17), da bi jih ozdravil; dvigne jih in znova pritegne v bratsko občestvo. Osebna spoved je torej najznačilnejša oblika sprave z Bogom in s Cerkvijo.

NA KRATKO

1485 Na veliko noč zvečer se je Jezus prikazal svojim apostolom in jim rekel: “Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani” (Jn 20,22-23)

1486 Odpušanje grehov, storjenih po krstu, se podeljuje s posebnim zakramentom, imenovanim zakrament spreobrnjenja, spovedi, pokore ali sprave.

1487 Kdor greši, rani božjo čast in božjo ljubezen, lastno dostojanstvo človeka, poklicanega k božjemu otroštvu, in duhovni blagor Cerkve, katere živi kamen mora biti vsak kristjan.

1488 V očeh vere nobeno zlo ni večje od greha in ničesar ni, kar bi imelo hujše posledice za grešnike same, za Cerkev in za ves svet.

1489 Vrniti se v občestvo z Bogom, potem ko ga je človek izgubil z grehom, je dejanje, ki se rodi iz milosti Boga Očeta, ki je poln usmiljenja in poln skrbi za zveličanje ljudi. Treba je prositi za ta dragoceni dar zase in za druge.

1490 Dejanje vrnitve k Bogu, imenovano spreobrnjenje in kesanje, vključuje žalost ter odpor do storjenih grehov in trden sklep v prihodnje nič več ne grešiti. Spreobrnjenje se torej tiče preteklosti in prihodnosti; in nahranja se z upanjem na božje usmiljenje.

1491 Zakrament pokore sestoji iz celote treh dejanj, ki jih stori spokornik, in iz spovednikove odveze. Spokornikova dejanja so: kesanje, spoved ali razkritje grehov duhovniku in sklep (namen), da se poboljša in opravi dela zadoščenja.

1492 Kesanje (imenovano tudi skrušenost) morajo navdihovati nagibi, ki izhajajo iz vere. Če kesanje nastane iz ljubezni do Boga, ga imenujemo “popolno”; če pa temelji na drugih nagibih, se imenuje “nepopolno”.

1493 Kdor hoče doseči spravo z Bogom in s Cerkvijo, se mora duhovniku spovedati vseh velikih grehov, ki se jih še ni spovedal in katerih se spomni po skrbnem izpraševanju vesti. Spoved malih grehov sama po sebi sicer ni nujna, vendar jo Cerkev živo priporoča.

1494 Spovednik predlaga spokorniku izvršitev nekaterih del “zadoščevanja” ali “pokore”, da bi popravil škodo, ki je bila povzročena z grehom in da bi znova vzpostavil naravnanosti, lastne Kristusovemu učencu.

1495 Samo duhovniki, ki so od cerkvene oblasti prejeli pravico odvezovati, morejo odpuščati grehe v Kristusovem imenu.

1496 Duhovni učinki zakramenta pokore so: – sprava z Bogom, po kateri spokornik znova dobi milost; – sprava s Cerkvijo; – odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnim grehom; – vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; – mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba; – povečanje duhovnih moči za krščanski boj.

1497 Posamična in celotna spoved velikih grehov in temu sledeča odveza je edino redno sredstvo za spravo z Bogom in s Cerkvijo.

1498 Z odpustki morejo verniki dobiti zase in tudi za duše v vicah odpustitev časnih kazni za grehe.