279 “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo” (1 Mz 1,1). S temi slovesnimi besedami se začenja Sveto pismo. Veroizpoved povzema te besede, ko označuje vsemogočnega Boga Očeta kot “stvarnika nebes in zemlje, vidnih in nevidnih stvari”. Spregovorili bomo torej najprej o stvarniku, potem o njegovem stvarjenju, in končno o padcu v greh, zaradi katerega je prišel Jezus Kristus, Božji Sin, da bi nas dvignil iz njega.

280 Stvarjenje je temelj “vseh odrešenjskih božjih zamisli”, “začetek zgodovine odrešenja” (SKP 51), ki dosega svoj vrhunec v Kristusu. In z nasprotne strani je Kristusova skrivnost odločilna osvetlitev skrivnosti stvarjenja; Kristusova skrivnost razodeva cilj, zaradi katerega je “v začetku Bog ustvaril nebo in zemljo” (1 Mz 1,1): že od začetka je Bog imel pred očmi veličastvo novega stvarjenja v Kristusu (prim. Rim 8,18-23).

281 Zato se berila velikonočne vigilije, obhajanja novega stvarjenja v Kristusu, začenjajo s poročilom o stvarjenju; prav tako je v bizantinski liturgiji pripoved o stvarjenju vedno prvo berilo na vigilije velikih Gospodovih praznikov. Po starodavnem pričevanju se poučevanje katehumenov drži iste poti (prim. Etheria, pereg. 46; sv. Avguštin, catech. 3,5).

I. Kateheza o stvarjenju

II. Stvarstvo – delo svete Trojice

III. “Svet je bil ustvarjen v božjo slavo”

IV. Skrivnost stvarjenja

V. Bog uresničuje svojo zamisel: božja previdnost

NA KRATKO

315 V stvarjenje sveta in človeka je Bog položil prvo in vesoljno pričevanje svoje vsemogočne ljubezni in svoje modrosti, prvo naznanilo svojega “dobrohotnega načrta”, ki dosega svoj cilj v novem stvarjenju v Kristusu.

316 Čeprav delo stvarjenja posebej pridevamo Očetu, je prav tako verska resnica, da so Oče, Sin in Sveti Duh eno samo in neločljivo počelo stvarjenja.

317 Bog sam je ustvaril vesoljstvo svobodno, neposredno in brez kakršnekoli pomoči.

318 Nobeno ustvarjeno bitje nima neskončne moči, ki je potrebna za “stvarjenje” v pravem pomenu besede, se pravi proizvesti in dati bit tistemu, kar je v nobenem oziru ni imelo (priklicati v bivanje “ex nihilo – iz nič”) /prim. DS 3624/.

319 Bog je ustvaril svet, da bi razodeval in priobčeval svojo slavo. Slava, na katero je naravnano stvarjenjsko božje dejanje, je, da bi stvari imele delež pri božji resnici, dobroti in lepoti.

320 Bog vesoljstvo, ki ga je ustvaril, ohranja v bivanju po svoji Besedi, “po Sinu”, ki “s svojo mogočno besedo nosi vse” (Heb 3,1), in po svojem Duhu – Stvarniku, ki daje življenje.

321 Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari do njihovega poslednjega cilja.

322 Kristus nas vabi, naj se sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34); v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23).

323 Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih.

324 To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro.