1127 Obhajani vredno v veri podeljujejo zakramenti milost, ki jo označujejo (prim. tridentinski koncil: DS 1605 in DS 1606). Zakramenti so učinkoviti, ker v njih deluje Kristus sam: on krščuje, on deluje v svojih zakramentih, da bi priobčil milost, ki jo zakrament označuje. Oče vedno uslišuje molitev Cerkve svojega Sina, ki v epiklezi vsakega zakramenta izraža svojo vero v moč Duha. Kakor ogenj preoblikuje vase vse tisto, česar se dotika, tako Sveti Duh preoblikuje v božje življenje to, kar se podredi njegovi moči.

1128 To je smisel trditve Cerkve (prim. tridentinski koncil: DS 1608): zakramenti delujejo ex opere operato (dobesedno: “iz samega dejstva, da je dejanje izvršeno”, “iz izvršenega dela”), to se pravi v moči Kristusovega odrešenjskega dela, izvršenega enkrat za vselej. Iz tega sledi, da “se zakrament ne realizira (nima učinka) na podlagi pravičnosti človeka, ki ga podeli ali prejme, temveč po moči Boga samega” (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 3,68,8). Kakor hitro zakrament obhajamo v skladu z namenom Cerkve, deluje v njem in po njem moč Kristusa in njegovega Duha, neodvisno od osebne svetosti delivca. Vendar so sadovi zakramentov odvisni tudi od pripravljenosti (dispozicij) prejemnika.

1129 Cerkev trdi, da so za verujoče zakramenti nove zaveze potrebni za zveličanje (prim. tridentinski koncil: DS 1604). “Zakramentalna milost” je milost Svetega Duha, ki jo podarja Kristus in je lastna vsakemu zakramentu. Duh ozdravlja in preoblikuje tiste, ki prejmejo zakrament, upodabljajoč jih po Božjem Sinu. Sad zakramentalnega življenja je v tem, da Duh posinovljenja pobožanstvuje (prim. 2 Pt 1,4) vernike, ko jih življenjsko zedinja z edinorojenim Sinom, Odrešenikom.