1854 Primerno je, da ocenjujemo grehe po njihovi velikosti (teži). Že v Svetem pismu (prim. 1 Jn 5,16-17) je mogoče zaznati razlikovanje med smrtnim in malim (odpustljivim) grehom, razlikovanje, ki se je uveljavilo v cerkvenem izročilu. Izkušnja ljudi ga potrjuje.

1855 Smrtni greh z veliko kršitvijo božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom.

Mali (ali odpustljivi) greh pusti, da ljubezen še obstaja, čeprav jo žali in rani.

1856 Smrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da je potrebna nova pobuda božjega usmiljenja in da je potrebno spreobrnjenje srca, ki se normalno izvrši v okviru zakramenta sprave.

Kadar se volja obrne k nečemu, kar je samo po sebi v nasprotju z ljubeznijo, po kateri je človek naravnan k poslednjemu cilju, ima tisti greh po svojem predmetu to, da je smrten (...), ker je proti ljubezni do Boga, kakor preklinjanje, kriva prisega itd.; ali proti ljubezni do bližnjega, kakor uboj, prešuštvo, itd. (...). Kadar pa se nasprotno grešnikova volja obrača k nečemu, kar vsebuje nered, ni pa v nasprotju z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, kakor npr. prazna beseda, odvečen smeh, itd., so taki grehi odpustljivi (sv. Tomaž Akvinski, s.th 1-2, 88, 2).

1857 Da je greh smrten, so potrebni hkrati trije pogoji: “Smrtni greh je vsak tak greh, katerega vsebina je tehtna, pomembna, in ki ga poleg tega človek stori s polno zavestjo in s premišljeno privolitvijo” (SP 17).

1858 Tehtno vsebino (materijo) natančneje določajo desetere božje zapovedi, kakor je odgovoril Jezus bogatemu mladeniču: “Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!” (Mr 10,18). Velikost greha je večja ali manjša: uboj je večji kakor kraja. Upošteva se tudi kvaliteta prizadetih oseb: nasilje zoper starše je po sebi večji greh kakor zoper tujca.

1859 Za smrtni greh se zahteva polno spoznanje in popolna privolitev. Smrtni greh predpostavlja spoznanje grešnosti tistega dejanja, njegovega nasprotja božji postavi. Obenem vključuje tudi dovolj premišljeno privolitev, tako da je to res osebnostna izbira (odločitev). Hotena nevednost in zakrnjenost srca (prim. Mr 3,5-6; Lk 16,19-31) ne zmanjšujeta, temveč povečujeta prostovoljnost greha.

1860 Neprostovoljna nevednost more zmanjšati ali celo odpraviti prištevnost kakega velikega pregreška. Toda o nikomer ne sodimo, da ne ve za načela nravne postave, ki so vpisane v vest vsakega človeka. Prav tako morejo vzgibi čutnosti, strasti zmanjšati prostovoljnost in svobodnost pregreška; isto velja za zunanje pritiske ali patološke motnje. Greh iz hudobije in iz premišljene odločitve za zlo je največji.

1861 Smrtni greh je radikalna možnost človekove svobode, tako kot ljubezen same. Smrtni greh ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in božjim odpuščenjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno. Toda če moremo soditi, da je kako dejanje samo po sebi velik greh, pa moramo sodbo glede oseb prepuščati božji pravičnosti in božjemu usmiljenju.

1862 Mali (odpustljivi) greh storimo, kadar se v kaki majhni stvari ne ravnamo po meri, ki jo predpisuje nravna postava, ali pa kadar se ne pokoravamo nravni postavi v veliki stvari, toda brez polnega spoznanja ali brez popolne privolitve.

1863 Mali greh nam oslablja ljubezen; izraža neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira napredek duše v izvrševanju kreposti in udejanjanju nravnega dobrega; zasluži časne kazni. Premišljeni mali greh, ki je ostal neobžalovan, nas polagoma pripravi do tega, da storimo smrtni greh. Vendar pa z malim grehom ne odklonimo božje volje in božjega prijateljstva; mali greh ne prelomi zaveze z Bogom. Človeško gledano ga je z božjo milostjo mogoče popraviti. Mali greh “ne oropa človeka posvečujoče (pobožanstvujoče) milosti, prijateljstva z Bogom, ljubezni, in torej tudi večne blaženosti ne” (SP 17):

Dokler je človek v mesu, se ne more izogniti slehernemu grehu, vsaj malim grehom ne; toda teh grehov, ki jim pravimo mali, lahki, nikar ne podcenjuj. Če jih podcenjuješ, ko jih tehtaš, se tresi od strahu, ko jih šteješ. Številne majhne, lahke reči narede skupaj veliko enoto; mnoštvo kapljic napolni reko; mnoga zrna narede kopico. Katero je torej naše upanje? Predvsem izpoved (...) (sv. Avguštin, ep. Jo. 1,6).

1864 “Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil” (Mr 3,29; prim. Mt 12,32; Lk 12,10). Božje usmiljenje je brezmejno, toda kdor premišljeno odklanja sprejetje božjega usmiljenja na podlagi kesanja, zavrže odpuščanje svojih grehov in zveličanje, ki ga nudi Sveti Duh (prim. DV 46). Taka zakrknjenost lahko privede k nespokorjenosti do konca in k večnemu pogubljenju.