Čemu cerkvene službe?

874 Kristus sam je izvir služb v Cerkvi. On jih je ustanovil, on jim je dal avtoriteto (oblast) in poslanstvo, usmerjenost in namen:

Da bi božje ljudstvo pasel in vedno množil, je Kristus Gospod v svoji Cerkvi ustanovil različne, v dobro vsemu telesu naravnane službe. Nositelji svete oblasti namreč služijo svojim bratom, da bi vsi, ki spadajo k božjemu ljudstvu, ... dospeli do zveličanja” (C 18).

875 “Kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani?” (Rim 10,14-15). Nihče, noben posameznik in nobena skupnost ne moreta sama sebi oznanjati evangelija. “Vera je iz oznanjevanja” (Rim 10,17). Nihče ne more sam sebi podeliti pooblastila in poslanstva za oznanjevanje evangelija. Od Gospoda poslani govori in deluje ne s svojo lastno avtoriteto, temveč v moči Kristusove avtoritete; govori ne kot član skupnosti, marveč njej v Kristusovem imenu. Nihče ne more sam sebi podeliti milosti, biti mora dana in ponudena. To predpostavlja služabnike (delilce) milosti, ki jih je pooblastil in usposobil Kristus. Od njega prejmejo poslanstvo in pooblastilo (“sveto oblast”, “potestas sacra”), da delujejo “in persona Christi capitis” (kot zastopniki Kristusa-glave). To službo, v kateri Kristusovi odposlanci delajo in dajejo po božjem daru to, česar ne morejo delati in dajati sami iz sebe, imenuje izročilo Cerkve “zakrament”. Cerkvena služba se podeljuje s posebnim zakramentom.

876 Z zakramentalno naravo cerkvene službe je notranje povezana njena narava služenja. Ker so namreč nositelji cerkvene službe povsem odvisni od Kristusa, ki jim podeljuje poslanstvo in avtoriteto (oblast), zato so le-ti v resnici “Kristusovi služabniki” /sužnji/, po podobnosti s Kristusom, ki si je svobodno za nas privzel “naravo hlapca” /sužnja/(Flp 2,7). Ker namreč beseda in milost, katerih služabniki so, nista njihova, marveč Kristusova beseda in milost – on ju je zaupal njim zaradi drugih – bodo svobodno postali služabniki vseh (prim. 1 Kor 9,19).

877 Iz zakramentalne narave cerkvenih služb prav tako sledi zborna (kolegialna) narava cerkvene službe. Saj je Gospod Jezus že na začetku svojega javnega delovanja postavil dvanajstere kot “kali novega Izraela in hkrati izvor svete hierarhije” (M 5). Skupaj so bili izbrani, skupaj tudi poslani in njihova bratska enota naj bo v službi bratskega občestva vseh vernikov; naj bo tako rekoč odsvit občestva božjih oseb in pričevanje za to občestvo (prim. Jn 17,21-23). Zaradi tega vsak škof izvršuje svojo službo znotraj škofovskega zbora, v občestvu z rimskim škofom, ki je naslednik sv. Petra ter glava zbora; duhovniki pa izvršujejo svojo službo znotraj duhovniškega zbora (presbyterium) škofije, pod vodstvom svojega škofa.

878 Iz zakramentalne narave cerkvene službe končno sledi njena osebnostna narava. Če Kristusovi služabniki delujejo v občestvu, delujejo vedno tudi na osebnosten način. Vsakega od njih Kristus osebno pokliče: “Ti hodi za menoj!” (Jn 21,22; prim Mt 4,19.21; Jn 1,43), da bi bil tako v skupnem poslanstvu osebnostna priča, ki osebno nosi odgovornost pred Kristusom, ki mu podeljuje poslanstvo, delujoč “v njegovi osebi” in za osebe: “Jaz te krstim v imenu Očeta …”; “Jaz te odvežem tvojih grehov …”.

879 Zakramentalna služba v Cerkvi je potemtakem hkrati zborno (kolegialno) in osebno služenje, izvrževano v Kristusovem imenu. To dobiva svoje potrdilo v povezanosti med škofovskim zborom in njegovo glavo, Petrovim naslednikom, ter v razmerju med škofovo pastoralno odgovornostjo za svojo delno Cerkev in skupno skrbjo škofovskega zbora za vesoljno Cerkev.

Škofovski zbor in njegova glava, papež

880 Ko je Kristus postavil dvanajstere, jih “je postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo temu zboru pa je dal iz njihove srede izbranega Petra” (C 19). “Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov” (C 22; prim. ZCP, kan. 330).

881 Gospod je samo Simona, ki mu je dal ime Peter, naredil za skalo svoje Cerkve. Izročil mu je njene ključe (prim. Mt 16,18-19) in ga postavil za pastirja celotne črede (prim. Jn 21,15-17). “Znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo” (C 22). Ta pastirska naloga svetega Petra in drugih apostolov spada k temeljem Cerkve. Nadaljujejo jo škofje pod papeževim prvenstvom.

882 Papež, rimski škof in naslednik sv. Petra, je “trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov” (C 23). “Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati” (C 22; prim. Š 2; 9).

883 “Zbor ali telo škofov pa ima oblast le, če ga pojmujemo kot povezanega z rimskim škofom, Petrovim naslednikom, kot glavo zbora”. Kot takšen je ta zbor “tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo. Vendar more to oblast izvrševati le v soglasju z rimskim škofom” (C 22; prim. ZCP, kan. 336).

884 “Oblast nad vso Cerkvijo izvršuje škofovski zbor na slovesen način na vesoljnem cerkvenem zboru” (ZCP, kan. 337,1). “Nikoli ne more biti vesoljnega cerkvenega zbora, ki ga ne bi Petrov naslednik kot takega potrdil ali vsaj sprejel” (C 22).

885 “Ta zbor, kolikor je sestavljen iz mnogih, odraža raznoličnost in vesoljnost božjega ljudstva; kolikor je zbran pod enim poglavarjem, pa odraža enoto Kristusove črede” (C 22).

886 “Posamezni škofje so vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah” (C 23). Kot taki “izvršujejo svoje pastirsko vodstvo le nad zaupanim jim delom božjega ljudstva” (C 23), pri tem pa jim pomagajo duhovniki in diakoni. Vendar ima vsak od njih kot član škofovskega zbora delež pri skrbi za vse Cerkve (prim. Š 3). To skrb izvršujejo najprej “z dobrim upravljanjem svoje lastne Cerkve kot dela vesoljne Cerkve” in s tem “učinkovito prispevajo k blagru vsega skrivnostnega telesa, ki je tudi telo Cerkvá” (C 23). Ta skrb je namenjena predvsem ubogim (prim. Gal 2,10), preganjanim zaradi vere, kakor tudi misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu.

887 Delne Cerkve, ki so v sosedstvu in imajo vse skupaj homogeno kulturo, sestavljajo cerkvene province ali prostranejše celote, ki jih imenujemo patriarhate ali regije (pokrajine) (prim. Apostolski kánoni 34). Škofje teh celot se morejo sestajati na sinodah ali pokrajinskih koncilih. “Iz podobnega razloga morejo danes škofovske konference v mnogočem izdatno pripomoči, da se smisel za zbornost uveljavi v praksi” (C 23).

Učiteljska naloga

888 “Prva dolžnost” škofov in duhovnikov, njihovih sodelavcev, je, “da … vsem oznanjajo božji evangelij” (D 4), spolnjujoč Gospodovo naročilo (prim. Mr 16,15). So namreč “glasniki vere in dovajajo nove učence h Kristusu; so tudi verodostojni učitelji” vere apostolov, “to se pravi nosilci Kristusove avtoritete” (C 25).

889 Da bi ohranjal Cerkev v čistosti vere, ki so jo predali naprej apostoli, je Kristus, on, ki je resnica, hotel dati svoji Cerkvi delež svoje lastne nezmotljivosti. Po “nadnaravnem verskem čutu” se božje ljudstvo “neomahljivo oklepa vere” pod vodstvom živega učiteljstva Cerkve (prim. C 12; BR 10).

890 Poslanstvo cerkvenega učiteljstva je povezano z dokončnostjo zaveze, ki jo je Bog v Kristusu vzpostavil s svojim ljudstvom; to učiteljstvo ga mora varovati pred odkloni (deviacijami) in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno (avtentično) vero. Pastirska naloga cerkvenega učiteljstva je torej naravnana na to, da bedi nad tem, da božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja. Za izpolnjevanje te naloge je Kristus obdaril pastirje s karizmo nezmotnosti v stvareh vere in nravnosti. Izvrševanje te karizme more dobiti več oblik:

891 “To nezmotnost ima v moči svoje službe rimski škof, glava škofovskega zbora, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh kristjanov, ki svoje brate potrjuje v veri, dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh … Cerkvi obljubljeno nezmotnost ima tudi zbor škofov, kadar izvršujejo vrhovno učiteljstvo v zvezi s Petrovim naslednikom”, zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru (C 25; prim. 1. vatikanski koncil: DS 3074). Kadar Cerkev po svojem vrhovnem učiteljstvu kaj predlaga “v verovanje kot od Boga razodeto” (BR 10) in kot Kristusov nauk, “tedaj se moramo takšnih definicij oklepati s poslušnostjo vere” (C 25). Ta nezmotnost se razteza tako daleč, kakor daleč se razteza zaklad božjega razodetja (prim. C 25).

892 Božja pomoč je nadalje dana naslednikom apostolov, ko učijo v občestvu s Petrovim naslednikom, in na poseben način rimskemu škofu, pastirju celotne Cerkve, kadar pri izvrševanju rednega učiteljstva predlože kak nauk, ki vodi k boljšemu razumevanju razodetja v stvareh vere in nravnosti, ne da bi prišli do nezmotne definicije in ne da bi se o tem “dokončno” izjavili. Temu rednemu učenju verniki dolgujejo tisto “religiozno poslušnost volje in razuma” (C 25), ki se sicer razlikuje od “pritrditve vere”, vendar pa je njen podaljšek.

Posvečevalna naloga

893 Škof je tudi “oskrbnik milosti najvišjega duhovništva” (C 26), in to predvsem v evharistiji, ki jo daruje sam ali poskrbi, da jo darujejo duhovniki, njegovi sodelavci. Evharistija je namreč središče življenja delne Cerkve. Škof in duhovniki posvečujejo Cerkev s svojo molitvijo in svojim delom, s službo besede in zakramentov. Posvečujejo jo tudi s svojim zgledom, če se ne delajo za gospodovalce nad tistimi, ki so jim zaupani, marveč so vzor čredi (prim. 1 Pt 5,3). Tako bodo “skupaj s sebi zaupano čredo prišli v večno življenje” (C 26).

Vodstvena naloga

894 “Škofje vodijo njim zaupane delne Cerkve kot Kristusovi namestniki in odposlanci z nasveti, s spodbujanjem, z zgledi, pa tudi s svojo avtoriteto in sveto oblastjo” (C 27); le-to pa morajo uporabljati za graditev, in v duhu služenja, ki je lasten njihovemu Učeniku (prim. Lk 22,26-27).

895 “Ta oblast, ki jo opravljajo osebno v Kristusovem imenu, je njim lastna, redna in neposredna, čeprav njeno izvrševanje dokončno ureja najvišja cerkvena avtoriteta” (C 27). Vendar na škofe ne smemo gledati kot na papeževe namestnike, saj papeževa redna in neposredna oblast nad vso Cerkvijo ne odpravlja njihove oblasti, marveč jo, nasprotno, utrjuje in brani. Izvrševati pa jo morajo v občestvu s celotno Cerkvijo pod papeževim vodstvom.

896 Dobri Pastir naj velja za vzor in “lik” škofove pastirske naloge. Zavedajoč se svojih slabosti “more (škof) imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo. Naj se ne brani poslušati podrejene, za katere skrbi kot za svoje prave otroke … Verniki pa se morajo oklepati škofa kakor Cerkev Jezusa Kristusa in kakor Jezus Kristus Očeta” (C 27):

Vsi poslušajte škofa kakor Jezusa Kristusa in prezbiterje kakor apostole; diakone pa spoštujte kot zapoved božjo! Nihče naj brez škofa ne dela ničesar, kar je v zvezi s Cerkvijo! (sv. Ignacij Antiohijski, Smirn. 8,1).