1763 Izraz “strasti” pripada krščanski dediščini. Čustva ali strasti so takšne vzburkanosti ali vzgibi čutnosti, ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje spričo tistega, kar čuti ali si predstavlja kot dobro ali kot zlo.

1764 Strasti so naravne sestavine človeških psihičnih pojavov, sestavljajo kraj prehoda in zagotavljajo vez med čutnim življenjem in življenjem duha. Naš Gospod označuje človekovo srce kot izvir, iz katerega prihajajo vzgibi strasti (prim. Mr 7,21).

1765 Strasti so mnogovrstne. Najbolj temeljna strast je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Ljubezen poraja hrepenenje po odsotni dobrini in upanje na dosego te dobrine. To teženje se dovrši v ugodju in veselju nad doseženo dobrino. Zaznavanje zla povzroča sovraštvo, odvrat (beg, fuga) in strah pred prihodnjim zlom. To gibanje se dovrši v žalosti zaradi navzočega zla ali v jezi, ki se mu upira.

1766 “Ljubiti se pravi hoteti nekomu dobro” (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2, 26,4). Vsa druga čustva imajo svoj izvir v tem prvotnem vzgibu človeškega srca v smeri k dobremu. Samo dobro je ljubljeno (prim. sv. Avguštin, trin. 8,3,4). “Strasti so zle, če je ljubezen zla, in so dobre, če je ljubezen dobra” (sv. Avguštin, civ. 14,7).