II. Navdihnjenje in resničnost Svetega pisma

105 Bog je avtor Svetega pisma. “Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha”. “Knjige stare in nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi” (BR 11).

106 Bog je navdihnil človeške avtorje svetih knjig. “Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel” (BR 11).

107 Navdihnjene knjige uče resnico. “Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu” (BR 11).

108 Vendar pa krščanska vera ni “religija knjige”. Krščanstvo je religija božje “besede”, “ne zapisane in neme besede, marveč učlovečene in žive Besede” (sv. Bernard, hom. miss. 4,11). Da ne ostane mrtva črka, je potrebno, da nam Kristus, večna Beseda živega Boga, po Svetem Duhu “odpre razum” za umevanje Svetega pisma (prim. Lk 24,45).