185 Kdor reče “Verujem”, reče: “Pritrjujem temu, kar mi verujemo”. Občestvo v veri potrebuje neko skupno govorico vere, obvezujočo za vse in zedinjujočo v istem izpovedovanju vere.

186 Od vsega začetka je apostolska Cerkev izražala in predajala naprej svojo lastno vero v kratkih in za vse obvezujočih obrazcih (prim. Rim 10,9; 1 Kor 15,3-5; itd.). Toda že zelo zgodaj je Cerkev tudi hotela zbrati to, kar je bistvenega v njeni veri, v organske in jasno razčlenjene povzetke, namenjene predvsem kandidatom za krst:
Ta sinteza vere ni bila narejena po človeških mnenjih; iz celotnega Svetega pisma je bilo marveč zbrano to, kar je v njem najpomembnejšega, da bi predložilo v celoti en sam nauk vere. In kot gorčično seme v čisto majhnem zrnu vsebuje veliko število vej, tako ta povzetek vere v nekaj besedah obseže vse spoznanje resnične pobožnosti, vsebovane v Stari in Novi zavezi (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. ill. 5,12).

187 Te povzetke vere imenujemo “veroizpovedi”, ker izražajo vero, ki jo izpovedujejo kristjani. Imenujemo jih “Credo”, ker se njihova prva beseda navadno glasi: “Verujem”. Prav tako jih nazivajo “simboli vere”.

188 Grška beseda “symbolon” je pomenila polovico kakega prelomljenega predmeta (na primer pečata), ki so ga pokazali kot prepoznavno znamenje. Prelomljena dela so spojili in tako preverili identiteto prinašalca. “Simbol vere” je torej prepoznavno znamenje in znamenje občestva med verujočimi. “Symbolon” pomeni nato tudi zbirko ali povzetek. “Simbol vere” je povzetek poglavitnih verskih resnic. Zato ga kateheza uporablja za svoje prvo in temeljno oporišče.

189 Prvikrat izpovemo vero pri krstu. “Simbol vere” je najprej krstna veroizpoved. Ker krščujemo “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19), zato so pri krstu izpovedane verske resnice razčlenjene z ozirom na svoj odnos do treh oseb svete Trojice.

190 Simbol (vere) je torej razdeljen na tri dele: “Najprej je vprašanje o prvi božji osebi in o čudovitem delu stvarjenja; nato o drugi božji osebi in o skrivnosti odrešenja ljudi; končno o tretji božji osebi, izviru in počelu našega posvečenja” (RK 1,1,3). To so “tri poglavja našega (krstnega) pečata” (sv. Irenej, dem. 100).

191 “Ti trije deli so razloženi, čeprav med seboj povezani. Po prispodobi, ki jo pogosto uporabljajo cerkveni očetje, jih imenujemo členi. Kakor je namreč naše telo razčlenjeno v ude, ki se po členkih in sklepih razlikujejo in povezujejo, tako so v tej veroizpovedi iz upravičenih razlogov dali ime členi tistim resnicam, ki jih je treba verovati posebej in razločno” (RK 1,1,4). Po starem izročilu, ki ga izpričuje že sv. Ambrož, obstaja tudi navada naštevati dvanajst členov veroizpovedi, da bi bila tako s številom apostolov simbolično izražena celota apostolske vere (prim. symb. 8).

192 Skozi stoletja so kot odgovor na potrebe različnih časov nastale številne izpovedi ali simboli vere: veroizpovedi (simboli) različnih apostolskih in starih Cerkva (prim. DS 1-64), “Quicumque”, imenovana Atanazijeva (prim. DS 75-76), veroizpovedi različnih koncilov (toledski: DS 525-541; lateranski: DS 800-802; lyonski: DS 851-861; tridentinski: DS 1862-1870) ali nekaterih papežev, kot na primer “fides Damasi” (prim. DS 71-72) ali “veroizpoved božjega ljudstva” (Vblj) Pavla VI. (1968).

193 Nobene veroizpovedi (simbolov) iz raznih obdobij življenja Cerkve ne moremo imeti za zastarelo in nekoristno. Z različnimi povzetki vsebine vere nam pomagajo doseči in poglobiti danes vero vseh časov.

194 Apostolska veroizpoved se imenuje tako zaradi tega, ker upravičeno velja za zvest povzetek vere apostolov. To je starodavna krstna izpoved (simbol) vere rimske Cerkve. Njena velika avtoriteta izhaja iz tega dejstva: “Je to veroizpoved, ki jo ohranja rimska Cerkev, tista v kateri je imel svoj sedež prvak apostolov Peter in kamor je on prinesel skupno misel” (sv. Ambrož, symb. 7).

195 Nicejsko-carigrajska veroizpoved ima velik ugled zato, ker je sad prvih dveh vesoljnih cerkvenih zborov (leta 325 in 381). Še danes ostaja skupna vsem velikim Cerkvam Vzhoda in Zahoda.

196 Naš pregled se bo držal apostolske veroizpovedi, ki sestavlja tako rekoč “najstarejši rimski katekizem”. Razlaga pa bo dopolnjena s stalnim sklicevanjem na nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki je pogosto določnejša in podrobnejša.

197 Kakor na dan našega krsta, ko je bilo vse naše življenje zaupano “pravilu nauka” (Rim 6,17), sprejemamo simbol naše vere, ki daje življenje. Izrekati z vero ta Credo pomeni vstopiti v občestvo z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom ter vstopiti tudi v občestvo s celotno Cerkvijo, ki nam vero izroča in v katere naročju verujemo:
Ta simbol je duhovni pečat, je premišljevanje (meditiranje) našega srca in vedno navzoča straža, in prav gotovo je to tudi zaklad naše duše (sv. Ambrož, symb. 1).