1950 Nravna postava je delo božje modrosti. V bibličnem smislu jo moremo opredeliti kot očetovsko navodilo, kot božjo vzgojo. Nravna postava človeku predpisuje pota, pravila življenja, ki vodijo k obljubljeni blaženosti, obenem prepoveduje pota zla, ki odvračajo od Boga in njegove ljubezni. Nravna postava je hkrati trdna v svojih zapovedih in ljubezniva v svojih obljubah.

1951 Postava je pravilo ravnanja, ki ga izda pristojna oblast z ozirom na skupni blagor. Nravna postava predpostavlja razumen red, ki ga je med stvarmi v njihov blagor in glede na njihov cilj postavila Stvarnikova mogočnost, modrost in dobrota. Vsaka postava najde svojo prvo in zadnjo resnico v večnem zakonu. Razum kot deležnost pri previdnosti živega Boga, Stvarnika in Odrešenika vseh, je tisti, ki razglaša in vzpostavlja postavo. “Ta iz razuma izhajajoča ureditev je tisto, kar imenujemo zakon” (Leon XIII, enc. “Libertas praestantissimum”; navajajoč sv. Tomaža Akv, s. th. 1-2,90,1).

Med vsemi živimi bitji se edinole človek more ponašati s tem, da je bil vreden prejeti od Boga postavo: kot živo bitje, obdarjeno z razumom, sposobno razumevati in razločevati, bo človek uravnaval svoje življenje, razpolagajoč s svojo svobodo in razumom v podrejenosti tistemu, ki mu je vse izročil (Tertulijan, Marc. 2.4).

1952 Izrazi nravne postave so različni in vsi so med seboj usklajeni: večna postava, ki je v Bogu vir vseh postav; naravna postava; razodeta postava, ki obsega staro in novo ali evangeljsko postavo; končno civilne in cerkvene postave.

1953 Nravna postava dobiva v Kristusu svojo polnost in svojo enoto. Jezus Kristus je kot oseba pot popolnosti. On je namen in cilj postave, kajti samo on uči in daje božjo pravičnost: “Zakaj konec postave je Kristus, v opravičenje vsakomur, ki veruje” (Rim 10,4)