Obstoj angelov – verska resnica

328 Obstoj duhovnih, ne-telesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila.

Kdo so angeli

329 Sv. Avguštin pravi o njih: “Angelus officii nomen est, non naturae. Quaeris nomen huius naturae, spiritus est; quaeris officium, angelus est: ex eo quod est, spiritus est, ex eo quod agit, angelus – Angel je ime službe, ne narave. Če vprašuješ po imenu te narave, je duh; če vprašuješ po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel” (Psal. 103,1,15). Angeli so z vsem svojim bitjem božji služabniki in sli. “Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta” (Mt 18,10), “vršijo njegova povelja, poslušni njegovi besedi” (Ps 103,20).

330 Kot zgolj duhovna bitja imajo um in voljo: so osebna bitja (prim. Pij XII.: DS 3801) in neumrljivi (prim. Lk 20,36). V popolnosti presegajo vse vidne stvari. O tem priča sijaj njihove slave. (prim. Dan 10,9-12).

Kristus “z vsemi svojimi angeli”

331 Kristus je središče angelskega sveta. Angeli pripadajo njemu: “Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim …” (Mt 25, 31). Njegovi so, ker so ustvarjeni po njem in zanj: “Zakaj po njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj” (Kol 1,16). Njegovi so še bolj zato, ker jih je naredil za znanilce svojega odrešenjskega načrta: “Mar niso vsi duhovi, ki služijo, poslani, da strežejo tistim, ki bodo dediči odrešenja?” (Heb 1,14).

332 Tukaj so že od stvarjenja naprej (prim. Job 38,7: kjer se imenujejo “božji sinovi”) in skozi vso zgodovino odrešenja, naznanjujočo od daleč ali od blizu to odrešenje in vedno v službi uresničevanja odrešenjskega božjega načrta: angeli zaprejo zemeljski raj (1 Mz 3,24), ščitijo Lota (prim. 1 Mz 19), rešijo Hagaro in njenega otroka (prim. 1 Mz 21,17), zadržijo Abrahamovo roko (prim. 1 Mz 22,11), po njihovi službi je bila priobčena postava (prim. Apd 7,53), angeli vodijo božje ljudstvo (prim. 2 Mz 32,20-23), naznanjajo rojstva (prim. Sod 13) in poklicanosti (prim. Sod 6,11-24; Iz 6,6), pomagajo prerokom (prim. 1 Kr 19,5), da navedemo samo nekaj primerov. Končno angel Gabriel oznani rojstvo Jezusovega predhodnika in rojstvo Jezusa samega (prim. Lk 1,11.26).

333 Od učlovečenja do vnebohoda obdaja življenje učlovečene Besede adoracija in služenje angelov. Ko Bog “vpelje prvorojenca v svet, zopet pravi: 'In molijo naj ga vsi božji angeli’” (Heb 1,6). Njihovo poveličevanje ob Kristusovem rojstvu nikdar ni prenehalo odmevati v hvalnicah Cerkve: “Slava Bogu…” (Lk 2,14). Angeli varujejo Jezusovo otroštvo (prim. Mt 1,20; 2,13.19), strežejo Jezusu v puščavi (prim. Mr 1,12; Mt 4,11), ga potolažijo v predsmrtnem boju (prim. Lk 22,43), tedaj ko bi mogel biti po njih rešen iz rok sovražnikov (prim. Mt 26,53) kakor nekdaj Izrael (prim. 2 Mkb 10,29-30; 11,8). Angeli tudi “evangelizirajo” (prim. Lk 2,10) oznanjujoč veselo novico o Kristusovem učlovečenju (prim. Lk 2,8-14) in vstajenju (prim. Mr 16,5-7). Prisotni bodo ob drugem Kristusovem prihodu, katerega naznanjajo (prim. Apd 1,10-11), v službi njegove sodbe (prim. Mt 13,41; 24,31; Lk 12,8-9).

Angeli v življenju Cerkve

334 Od tukaj je celotno življenje Cerkve deležno blagoslova skrivnostne in mogočne angelske podpore (prim. Apd 5,18-20; 8,26-29; 10,3-8; 12,6-11; 27,23- 25).

335 V svojem bogoslužju se Cerkev pridružuje angelom, ko moli trikrat svetega Boga (RiM, “Sanctus – Svet”); Cerkev prosi za njihovo pomoč (tako v “Supplices te rogamus – Ponižno te prosimo” rimskega kanona ali v “In Paradisum deducant te angeli – V nebesa naj te spremijo angeli” pogrebnega bogoslužja ali tudi v “Kerubinski pesmi” bizantinske liturgije), ter praznuje še posebej spomin nekaterih angelov (sv. Mihael, sv. Gabriel, sv. Rafael, angeli varuhi).

336 Od otroštva (prim. Mt 18,10) do smrti (prim. Lk 16,22) spremlja človeško življenje njihovo varstvo (prim. Ps 34,8; 91,10-13) in njihova priprošnja (prim. Job 33,23-24; Zah 1,12; Tob 12,12). “Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju” (sv. Bazilij, Eun. 3,1). Že tu na zemlji je krščansko življenje v veri deležno blažene družbe angelov in ljudi, zedinjenih v Bogu.