1356 Če kristjani že od začetka obhajajo evharistijo, in sicer v obliki, ki se v svojem bistvu kljub veliki raznoličnosti časov in obredov ni spremenila, je to zaradi tega, ker vemo, da nas obvezuje Gospodovo naročilo, dano na predvečer njegovega trpljenja: “To delajte v moj spomin” (1 Kor 11,24-25).

1357 To Gospodovo naročilo spolnjujemo, ko obhajamo živi spomin (memoriale) njegove daritve. Ko to delamo, darujemo Očetu to, kar nam je sam podaril: darove njegovega stvarstva, kruh in vino, ki postaneta po moči Svetega Duha in po Kristusovih besedah Kristusovo telo in Kristusova kri: Kristus postane tako stvarno (realno) in skrivnostno navzoč.

1358 Evharistijo moramo torej umevati: – kot zahvalo in hvalo Očetu, – kot daritveni spomin (memoriale sacrificii) Kristusa in njegovega telesa, – kot navzočnost Kristusa po moči njegove besede in njegovega Duha.

Zahvala in hvala Očetu

1359 Evharistija, zakrament našega odrešenja, ki ga je izvršil Kristus na križu, je tudi hvalna daritev v zahvalo za delo stvarjenja. V evharistični daritvi je prek Kristusove smrti in vstajenja ponudeno Očetu celotno od Boga ljubljeno stvarsto. Po Kristusu more Cerkev darovati hvalno daritev v zahvalo za vse, kar je Bog storil dobrega, lepega in pravilnega pravičnega v stvarstvu in v človeštvu.

1360 Evharistija je daritev zahvale Očetu, poveličevanja, s katerim Cerkev izraža svojo hvaležnost Bogu za vse njegove dobrote, za vse tisto, kar je izvršil s stvarjenjem, odrešenjem in posvečenjem. Evharistija pomeni najprej “zahvalo”.

1361 Evharistija je tudi hvalna daritev (daritev hvale), s katero Cerkev prepeva slavo Bogu v imenu vsega stvarstva. Ta hvalna daritev je mogoča samo prek Kristusa: On pridružuje vernike svoji osebi, svoji hvali in svojim prošnjam (svojemu posredovanju), tako, da je hvalna daritev Očetu darovana po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu.

Daritveni spomin (memoriale) na Kristusa in na njegovo telo, Cerkev

1362 Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho), ponavzočenje (aktualizacija) in zakramentalno darovanje njegove enkratne daritve v bogoslužju Cerkve, ki je njegovo telo. V vseh evharističnih molitvah najdemo za besedami postavitve molitev, ki se imenuje anamneza ali spomin (memoriale).

1363 V smislu Svetega pisma spomin ni le spominjanje dogodkov preteklosti, temveč razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil za ljudi (prim. 2 Mz 13,3). V liturgičnem obhajanju teh dogodkov postanejo le-ti v neki obliki navzoči in dejavni. Na tak način umeva Izrael svojo osvoboditev iz Egipta: vsakikrat ko obhaja veliko noč (pasho), postanejo dogodki izhoda iz Egipta navzoči spominjanju verujočih, da bi le-ti uravnavali po teh dogodkih svoje življenje.

1364 Spomin (memoriale) dobi v novi zavezi nov pomen. Ko Cerkev obhaja evharistijo, se spominja Kristusove velike noči (pashe) in ta postane navzoča: daritev, ki jo je Kristus daroval enkrat za vselej na križu, ostaja vedno sedanja (aktualna) (prim. Heb 7,25- 27): “Vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, s katero je 'bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus’ (1 Kor 5,7), se izvršuje delo našega odrešenja” (C 3).

1365 Ker je ta daritev spomin Kristusove velike noči (pashe), je evharistija tudi daritev (sacrificium). Daritvenost evharistije se kaže v samih besedah postavitve: “To je moje telo, ki se daje za vas” in “To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva” (prim. Lk 22,19-20). V evharistiji Kristus daje prav isto telo, katero je daroval za nas na križu, prav isto kri, ki jo je “za mnoge” prelil “v odpuščanje grehov” (Mt 26,28).

1366 Evharistija je torej daritev, ker ponavzočuje daritev na križu, ker je spomin (memoriale) daritve na križu in ker naklanja njen sad:
Naš Bog in Gospod je na oltarju križa s svojo smrtjo enkrat za vselej daroval Bogu Očetu sam sebe, da bi zanje izvršil večno odrešenje. Ker pa s smrtjo njegovo duhovništvo ni smelo ugasniti (Heb 7,24-27), je pri zadnji večerji v noči, ko je bil izdan (1 Kor 11,13), /... hotel zapustiti/ Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti – kakor to zahteva človeška narava – vidno daritev, s katero naj se ponavzočuje tista krvava daritev, ki jo je enkrat za vselej hotel izvršiti na križu, in naj se do konca sveta ohranja spomin nanjo (1 Kor 11,23sl) ter se naklanja njena zveličavna moč v odpuščanje grehov, ki jih delamo vsak dan (trid. koncil: DzS 1743).

1367 Kristusova daritev in evharistična daritev sta ena sama daritev: “Prav isti je namreč žrtveni dar /hostija/; isti se sedaj daruje po službi duhovnikov, ki je tedaj sam sebe daroval na križu; le način darovanja je različen. /.../ V tej božji daritvi, ki se opravlja pri maši, je vsebovan in se nekrvavo daruje prav isti Kristus, ki je enkrat za vselej sam sebe daroval na oltarju križa” (trid. koncil: DzS 1743).

1368 Evharistija je tudi daritev Cerkve. Cerkev, ki je Kristusovo telo, je udeležena pri darovanju svoje glave. Skupaj s Kristusom – Glavo je darovana v vsej celoti tudi ona sama. Zedinja se z njegovo priprošnjo (posredovanjem) pri Očetu za vse ljudi. V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev, njihovo delo – vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom ter z njegovim popolnim darovanjem in dobi tako novo vrednost. Kristusova daritev, navzoča na oltarju, daje vsem rodovom kristjanov možnost, da se zedinjajo z njegovim darovanjem.

V katakombah je Cerkev pogosto upodobljena kot žena, ki moli, ki ima v molitveni drži široko odprte roke. Kakor Kristus, ki je razprostrl roke na križu, se Cerkev po njem, z njim in v njem daruje in moli za vse ljudi.

1369 Vsa Cerkev je zedinjena s Kristusovim darovanjem in z njegovo priprošnjo. Kot tisti, ki mu je naložena Petrova služba v Cerkvi, je papež pridružen vsakemu obhajanju evharistije, kjer ga imenujemo kot znamenje in kot nositelja službe edinosti vesoljne Cerkve. Krajevni škof je vedno odgovoren za evharistijo, četudi ji predseduje duhovnik; škofovo ime tukaj izgovarjamo, da naznačimo njegovo vodenje delne Cerkve sredi duhovniškega zbora in ob pomoči diakonov Zbrana skupnost moli tudi za vse služabnike, ki zanjo in skupaj z njo darujejo evharistično daritev:

Sama tista evharistija naj velja za zakonito, ki se izvrši pod predsedovanjem škofa ali tistega, ki mu je on dal nalogo za to (sv. Ignacij Antiohijski, Smyrn. 8,1).

Po službi duhovnikov se duhovna daritev vernikov dopolnjuje v zvezi s tisto daritvijo edinega srednika Kristusa, katera se po njihovih rokah v imenu vse Cerkve daruje v evharistični daritvi na nekrvavi in zakramentalni način, dokler Gospod ne pride (D 2).

1370 S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem.

1371 Evharistična daritev se daruje tudi za verne rajne, “ki so umrli v Kristusu, pa niso še popolnoma očiščeni” (trid. koncil: DzS 1743), da bi mogli vstopiti v Kristusovo luč in njegov mir:

Pokopljita moje truplo kjer koli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjer koli že bosta!” (sv. Monika pred smrtjo, Avguštinu in njegovemu bratu; Izpovedi 9,11,27).

Nato molimo (v evharistični molitvi = anafori) za svete očete in škofe, ki so zaspali in sploh za vse tiste, ki so zaspali pred nami, verujoč, da to prinaša zelo veliko korist dušam, v prid katerih je prošnja darovana, medtem ko je navzoč ta sveti in strah vzbujajoči žrtveni dar … Ko darujemo Bogu svoje prošnje za vse tiste, ki so zaspali, najsi so bili tudi grešniki, ... darujemo Kristusa, žrtvovanega za naše grehe, in napravljamo, da je Bog, ki je prijatelj ljudi, milostljiv njim in nam (sv. Ciril Jeruzalemski, Catech. myst. 5,9,10).

1372 Sv. Avguštin je čudovito povzel ta nauk, ki nas spodbuja k bolj in bolj popolni udeležbi pri daritvi našega Odrešenika, ki jo obhajamo v evharistiji:

Ta celotna odrešena država, se pravi zbor in družba svetih, je darovana Bogu kot vesoljna daritev po velikem duhovniku, ki je tudi v svojem trpljenju v podobi sužnja daroval samega sebe za nas, da bi nas naredil za telo tako visoke glave … To je daritev kristjanov: mnogi smo “eno telo v Kristusu” (Rim 12,5). In to daritev Cerkev spet in spet obhaja v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in kjer ji je postavljeno pred oči, da je v tem, kar ona daruje, tudi ona sama darovana (Civ. 10,6).

Kristusova navzočnost po moči njegove besede in Svetega Duha

1373 “Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas” (Rim 8,34), je v svoji Cerkvi navzoč na mnoge načine (prim. C 48): v svoji besedi, v molitvi svoje Cerkve, “kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu” (Mt 18,20), v ubogih, bolnih, jetnikih (prim. Mt 25,31-46), v svojih zakramentih, katerih začetnik je on sam, v mašni daritvi in v osebi mašnika. Toda “še posebno je navzoč pod evharističnima podobama” (B 7).

1374 Način Kristusove navzočnosti pod evharističnima podobama je edinstven. Ta navzočnost dviga evharistijo nad vse zakramente in jo napravi “tako rekoč dovršitev duhovnega življenja in cilj, h kateremu težijo vsi zakramenti” (sv. Tomaž Akvinski, S. Th. 3,73,3). V presvetem evharističnem zakramentu sta “resnično, stvarno in bistveno vsebovana telo in kri skupaj z dušo in božanstvom našega Gospoda Jezusa Kristusa in torej celotni Kristus” (trid. koncil: DzS 1651). “Ta navzočnost se imenuje 'resnična’ ne po izključitvi, kakor da bi druge navzočnosti ne bile 'resnične’, temveč po odličnosti, ker je ta navzočnost tudi substancialna; po njej namreč postane navzoč celi in neokrnjeni Kristus kot Bog in človek” (MF 40).

1375 Po spremenjenju kruha in vina v Kristusovo telo in v kri postane Kristus navzoč v tem zakramentu. Cerkveni očetje so krepko zatrjevali vero Cerkve v učinkovitost Kristusove besede in delovanja Svetega Duha za izvršitev tega spremenjenja. Tako sv. Janez Zlatousti izjavlja:

Ni človek tisti, ki stori, da darovane reči postanejo Kristusovo telo in njegova kri, marveč Kristus sam, ki je bil križan za nas. Duhovnik, Kristusova podoba, izreka te besede, toda njihova učinkovitost in milost sta božji. To je moje telo, pravi. Ta beseda preoblikuje darovane reči (Prod. Jud. 1,6).

In sveti Ambrož pravi o tem spremenjenju:

Bodimo trdno prepričani, da to ni tisto, kar je izoblikovala narava, temveč to, kar je posvetil blagoslov, in da moč blagoslova prekaša moč narave, ker se po blagoslovu narava sama spremeni … Ali naj torej Kristusova beseda, ki je iz nič mogla narediti nekaj, kar ni obstajalo, ne bi mogla spremeniti bivajoče stvari v tisto, kar še niso bile? Kajti ni manj dati stvarem njihovo prvo naravo, kakor pa jim jo spremeniti (Myst. 9,50,52).

1376 Tridentinski koncil povzema katoliško vero in izjavlja: “Ker pa je naš Odrešenik Kristus o tem, kar je nudil pod podobo kruha, rekel, da je v resnici njegovo telo, zato je v božji Cerkvi vedno obstajalo prepričanje, katero ta sveti cerkveni zbor znova izraža: s posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje je katoliška Cerkev primerno in v pravem pomenu imenovala spremenjenje bistva (transubstantiatio)” (DzS 1642).

1377 Kristusova evharistična navzočnost se začenja v trenutku posvetitve in traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu, tako da lomljenje kruha ne razdeli Kristusa (prim. trid. koncil: DzS 1641).

1378 Češčenje evharistije. V mašni liturgiji izražamo svojo vero v Kristusovo stvarno (realno) navzočnost pod podobama kruha in vina med drugim s poklekovanjem ali globokimi prikloni v znamenje božjega češčenja (adoracije), izkazovanega Gospodu. “Katoliška Cerkev je to božje češčenje, ki gre evharističnemu zakramentu, izkazovala in izkazuje ne le med mašo, ampak tudi zunaj nje, ko s kar največjo skrbnostjo shranja posvečene hostije, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov ter jih prenaša v procesijah” (MF 57).

1379 Sveto shranjevališče (tabernakelj) je bilo v začetku namenjeno dostojnemu shranjevanju evharistije, da bi jo mogli zunaj maše prinašati bolnikom in odsotnim. Na osnovi poglobitve vere v Kristusovo stvarno navzočnost v njegovi evharistiji se je Cerkev zavedala smisla tihega češčenja (adoracije) Gospoda, navzočega pod evharističnima podobama. Zaradi tega mora biti tabernakelj nameščen na posebno dostojnem mestu v cerkvi; biti mora narejen tako, da poudarja in razjasnjuje resnico o Kristusovi stvarni navzočnosti v svetem zakramentu.

1380 Zelo primerno je, da je Kristus hotel ostati navzoč v svoji Cerkvi na ta edinstveni način. Ker je Kristus po svoji vidni obliki svoje zapuščal, nam je hotel podariti zakramentalno navzočnost; ker je bil namenjen, da se daruje na križu v naše odrešenje, je hotel, naj bi imeli živ spomin (memoriale) ljubezni, s katero nas je ljubil “do konca” (Jn 13,1), do žrtvovanja svojega življenja. Kajti v svoji evharistični navzočnosti ostaja skrivnostno sredi med nami kot tisti, ki nas je ljubil ter dal samega sebe za nas (prim. Gal 2,20), in ostaja to pod znamenji, ki izražajo in priobčujejo to ljubezen:

Cerkev in svet zelo potrebujeta evharistično češčenje. V tem zakramentu ljubezni nas Jezus sam pričakuje. Ne varčujemo s časom, ko hodimo na srečevanje z njim v adoraciji, v kontemplaciji, polni vere in pripravljenosti na zadoščevanje za velike grehe in prestopke sveta. Naj se naša adoracija nikdar ne neha (Janez Pavel II., 1. Dominicae cenae 3).

1381 “Da je v tem zakramentu resnično Kristusovo telo in resnična kri, tega, kakor pravi sv. Tomaž, 'ni mogoče zaznati s čuti, ampak samo z vero, katera se opira na božjo avtoriteto (božje pričevanje)’. Zato glede besed pri sv. Luku 22,19: 'To je moje telo, ki se daje za vas’, pravi sv. Ciril: 'Ne dvomi, da je to resnično; sprejmi marveč Odrešenikove besede z vero – ker je namreč Zveličar resnica, se ne laže’” (STh 3,75,1, navedeno po Pavlu VI., MF 18).

Molim te ponižno, skriti Bog nebes,
ki v podobi kruha tajno bivaš res.
Glej, srce ti svoje čisto izročim,
saj pri misli nate v te se ves vtopim.

Moti se na tebi tip, okus, oko,
a kar v veri slišim, verujem trdno.
Vse je res, karkoli Božji Sin uči,
in resnice od njegove večje ni.