2779 Preden napravimo ta prvi polet Gospodove molitve za svojega, ni nekoristno, če ponižno očistimo svoje srce nekaterih napačnih podob “tega sveta”. Ponižnost nas nagne k priznanju, da “nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti”, to je “malim” (Mt 11,25-27). Očiščenje srca se tiče očetovskih in materinskih podob, ki so izšle iz naše osebne in kulturne zgodovine in vplivajo na naš odnos do Boga. Bog, naš Oče, presega kategorije ustvarjenega sveta. Prenašati nanj ali zoper njega naše ideje v tem območju bi pomenilo delati si malike, da bi jih molili ali pa pobijali. Moliti k Očetu, prositi Očeta pomeni vstopiti v njegovo skrivnost, kakršen je in kakršnega nam je Sin razodel:

Izraz Bog Oče ni bil nikdar nikomur razodet. Ko je sam Mojzes vprašal Boga, kdo je, je slišal neko drugo ime. Nam je bilo to ime razodeto v Sinu, kajti to ime vključuje novo ime Očeta (Tertulijan, or. 3).

2780 Boga lahko kličemo kot “Očeta”, ker nam ga je razodel njegov Sin, ki je postal človek in katerega nam daje spoznati njegov Duh. Česar si človek ne more zamisliti in niti angelske moči ne morejo zaslutiti – osebni odnos Sina do Očeta (prim. Jn 1,1) – tega nas naredi deležne Sinov Duh, nas, ki verujemo, da je Jezus res Kristus, in smo rojeni od Boga (prim. 1 Jn 5,1).

2781 Kadar molimo k Očetu, smo v občestvu z njim in z njegovim Sinom Jezusom Kristusom (prim. 1 Jn 1,3). Tedaj ga poznamo in priznavamo v vedno novem čudenju. Prva beseda Gospodove molitve je poveličevanje, ki adorira (priznava neskončno božje veličastvo), preden je prošnja. Zakaj slava Boga je v tem, da ga priznavamo za “Očeta”, resničnega Boga. Zahvaljujemo se mu, ker nam je razodel svoje ime, ker nam je dal, da verujemo vanj, in ker v nas prebiva s svojo navzočnostjo.

2782 Očeta moremo moliti, ker nam je dal, da smo se prerodili k njegovemu življenju, ko nas je posinovil kot svoje otroke v svojem edinem Sinu: po krstu nas včlenja v telo svojega Kristusa in po maziljenju s svojim Duhom, ki se razliva iz glave v ude, napravlja iz nas “kristuse”:

Bog, ki nas je vnaprej določil za posinovljenje, nas je namreč upodobil po Kristusovem poveličanem telesu. Ker ste deležni Kristusa, se torej odslej po pravici imenujete “kristusi” (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 3,1).

Novi človek, ki je prerojen in vrnjen po milosti svojemu Bogu, reče najprej “Oče!”, ker je postal sin (sv. Ciprijan, Dom. orat. 9).

2783 Tako nas Gospodova molitev razodeva nam samim, ko nam hkrati razodeva Očeta (prim. CS 22,1):

O človek, nisi si upal dvigniti svojega obraza k nebesom, povešal si oči k zemlji; in nenadoma si prejel Kristusovo milost: vsi tvoji grehi so ti bili odpuščeni. Iz hudobnega služabnika si postal dober sin … Dvigni torej oči k Očetu, ki te je odkupil po svojem Sinu, in reci: Oče naš ... A ne sklicuj se na nobeno prednostno pravico. Oče je, na poseben način samo Kristusu, medtem ko je nas ustvaril. Reci torej tudi ti po milosti: Oče naš, da boš zaslužil biti njegov sin (sv. Ambrož, sacr. 5,19).

2784 Ta zastonjski dar posinovljenja zahteva z naše strani nenehno obnavljano spreobrnjenje in novo življenje. Molitev k našemu Očetu mora v nas razvijati dve temeljni razpoloženji: Hrepenenje in voljo, da bi mu bili slični. Ustvarjeni smo bili po njegovi podobi, po milosti pa nam je bila dana sličnost in mi moramo na to odgovoriti.

Pomnimo torej, da moramo živeti kakor božji otroci, ko Boga imenujemo Očeta (sv. Ciprijan, Dom. orat. 11).

Ne morete klicati za svojega Očeta Boga vse dobrote, če ohranjate srce kruto in nečloveško; kajti v tem primeru nimate v sebi več znamenja dobrote nebeškega Očeta (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt. 7,14).

Neprestano moramo zreti na Očetovo lepoto in prepajati z njo svojo dušo (sv. Gregor Niški, or. dom. 2).

2785 Ponižno in zaupljivo srce, ki stori, da spet postanemo “kakor otroci” (prim. Mt 18,3): zakaj Oče se razodeva “malim” (Mt 11,25):

To je pogled samo na Boga, velik plamen ljubezni. Duša se v njem topi in se pogreza v sveto ljubezen, ter se pomenkuje z Bogom kakor s svojim lastnim Očetom, zelo po domače, v nežnosti čisto posebne pobožnosti (sv. Janez Kasijan, coll. 9,18).

Oče naš: to ime zbuja v nas vse hkrati, ljubezen, razvnetost v molitvi … in tudi upanje, da bomo dosegli to, kar bomo prosili … Kaj namreč more odreči molitvi svojih otrok, ko jim je že prej dovolil, da so njegovi otroci? (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,4,16)