2828 “Daj nam”: lepo je zaupanje otrok, ki vse pričakujejo od Očeta. “On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim” (Mt 5,45) in daje vsem bitjem “jesti ob svojem času” (Ps 104,27). Jezus nas uči to prošnjo: ta prošnja namreč poveličuje našega Očeta, ker priznava, kako je dober nad sleherno dobroto.

2829 “Daj nam” je tudi izraz zaveze: mi smo njegovi in on je naš, za nas. Toda ta “nam” ga priznava tudi za Očeta vseh ljudi in mi ga prosimo za vse te ljudi, v solidarnosti z njihovimi potrebami in njihovim trpljenjem.

2830 “Naš kruh”. Oče, ki nam daje življenje, si ne more kaj, da nam ne bi dal za življenje potrebne hrane, vseh “primernih” tvarnih in duhovnih dobrin. V govoru na gori Jezus poudarja to sinovsko zaupanje, ki sodeluje s previdnostjo našega Očeta (prim. Mt 6,25-34). Jezus nas ne zavezuje k nikakršni pasivnosti, trpnosti (prim. 2 Tes 3,6-13), temveč nas hoče osvoboditi vsakršnega gojenega nemira in vsakršne zaskrbljenosti. Tako otroško se mu prepuščajo božji otroci:

Tistim, ki iščejo božje kraljestvo in božjo pravico, obljublja, da jim bo vse navrgel. Ker je namreč vse božja last, ničesar ne pogreši, kdor ima Boga, če se le zoper Boga ne pregreši (sv. Ciprijan, Dom. orat. 21).

2831 Toda navzočnost ljudi, ki so lačni zaradi pomanjkanja kruha, odkriva neko drugo globino te prošnje. Drama lakote v svetu poziva kristjane, ki molijo v resnici, k dejavni odgovornosti do svojih bratov, tako v njihovem osebnem ravnanju kakor v njihovi solidarnosti s človeško družino. Te očenaševe prošnje ni mogoče ločevati od prilik o ubogem Lazarju (prim. Lk 16,19) in o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31-46).

2832 Kakor kvas v testu tako mora novost božjega kraljestva vzdigovati in prepajati zemljo s Kristusovim Duhom (prim. LA 5). Razodevati se mora z vzpostavljanjem pravičnosti v osebnih in družbenih, gospodarskih in mednarodnih odnosih, ne da bi kdaj pozabljali, da ne more biti pravične strukture brez ljudi, ki hočejo biti pravični.

2833 Gre za “naš” kruh, za kruh, ki je “eden” za “mnoge”. Uboštvo iz blagrov je krepost razdeljevanja: vabi nas, naj priobčujemo in razdeljujemo materialne in duhovne dobrine – ne iz prisile, temveč iz ljubezni – da bi izobilje enih lajšalo pomanjkanje drugih (prim. 2 Kor 8,1-15).

2834 “Moli in delaj” (prim. sv. Benedikt, reg. 20; 48). “Molite, kakor da bi bilo vse odvisno od Boga, in delajte, kakor da bi bilo vse odvisno od vas” (to misel pripisujejo sv. Ignaciju Lojolskemu, nav. v E. BIANCO, Dizionario di pensieri citabili, LDC, Torino 1990, str. 26). Ko smo opravili svoje delo, ostane hrana dar našega Očeta; dobro je, da ga zanjo prosimo, ko se mu zanjo zahvaljujemo. To je smisel molitve pri jedi v krščanski družini.

2835 Ta prošnja in odgovornost, ki jo nalaga, veljata tudi za drugo lakoto, zaradi katere ljudje propadajo: “Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar pride iz božjih ust” (5 Mz 8,3; Mt 4,4), to je od njegove besede in njegovega diha. Kristjani morajo vložiti vse svoje napore za “oznanjevanje evangelija ubogim”. Na zemlji obstaja glad, “ne glad po kruhu in ne žeja po vodi, marveč glad, da bi slišali božjo besedo” (Am 8,11). Zato se specifično krščanski smisel te četrte prošnje tiče kruha življenja: božje besede, ki naj jo sprejemamo v veri, in Kristusovega telesa, prejetega v evharistiji (prim. Jn 6,26-58).

2836 “Danes” je tudi izraz zaupanja. Gospod nas tega uči (prim. Mt 6,34; 2 Mz 16,19); naša domišljavost si ga ni mogla izmisliti. Ker gre predvsem za Gospodovo besedo in za telo njegovega Sina, zato ta “danes” ni samo danes našega umrljivega časa: to je božji “danes”:
Če vsak dan prejemaš kruh, je zate vsak dan danes. Če je Kristus tebi “danes”, tedaj vse dneve vstane zate od mrtvih. Kako to? “Ti si moj sin, danes te rodim” (Ps 2,7). Danes, to je: ko Kristus vstane od mrtvih (sv. Ambrož, sacr. 5,26).

2837 “Vsakdanji”. Ta beseda, epiousios, ni uporabljena nikjer drugje v Novi zavezi. Če jo vzamemo v časovnem pomenu, je to pedagoška ponovitev besede “danes” (prim. 2 Mz 16,19-21), da bi nas potrdila v zaupanju “brez pridržkov”. Če jo vzamemo kakovostno, pomeni tisto, kar je potrebno za življenje, in, širše vzeta, vsako dobrino, ki zadostuje za obstoj (prim. 1 Tim 6,8). Če jo vzamemo po črki (epiousios: “nad-bitnosten”), označuje naravnost kruh življenja, Kristusovo telo, “zdravilo nesmrtnosti” (sv. Ignacij Antiohijski, Efežanom 20,2: PG 5,661), brez katerega nimamo življenja v sebi (prim. Jn 6,53-56). Končno je v povezavi s prejšnjim razviden tudi nebeški smisel: “dan” (vključen v besedi “vsakdanji”) je Gospodov dan, dan gostije božjega kraljestva, anticipirane v evharistiji, ki je že predokus prihajajočega božjega kraljestva. Zato se spodobi, da evharistično bogoslužje obhajamo “vsak dan”.

Evharistija je naš vsakdanji kruh. Moč, ki je lastna tej božji hrani, je moč zedinjenja: zedinja nas z Odrešenikovim telesom in napravlja iz nas njegove ude, da bi postali to, kar prejemamo … Ta vsakdanji kruh je tudi v branjih, ki jih vsak dan slišite v Cerkvi, v hvalnicah, ki se pojo in jih pojete tudi vi. Vse to je potrebno za naše romanje (sv. Avguštin, serm. 57,7,7).

Nebeški Oče nas spodbuja, naj kot otroci nebes prosimo kruha iz nebes (prim. Jn 6,51). Kristus “sam je kruh, ki potem, ko je bil zasejan v Devico in je vzhajal v mesu, bil zgneten v trpljenju, pečen v peči groba, dejan v shrambo v Cerkvi, ter je prinesen na oltarje, daje vsak dan vernikom nebeško hrano” (sv. Peter Krizolog, serm. 71).