1886 Družba je neogibno potrebna za uresničenje človeške poklicanosti. Za dosego tega cilja je potrebno spoštovanje pravilne hierarhije vrednot, ki “fizične in nagonske razsežnosti podreja notranjim in duhovnim razsežnostim” (CA 36):

Življenje v družbi je treba imeti predvsem za stvarnost duhovnega reda. Po družbi se v luči resnice občani med seboj obveščajo o novih spoznanjih, uveljavljajo svoje pravice in izpolnjujejo svoje dolžnosti, se spodbujajo v iskanju nravnih vrednot, si izmenjavajo plemenite užitke ob kakršnihkoli izrazih lepote, si stalno prizadevajo, da svoje najboljše širijo med druge, hkrati pa se trudijo, da si osvojijo tudi sami, kar vidijo pri drugih lepega v duhovnem življenju. Te vrednote torej morajo prevevati in usmerjati vsa področja: omiko, gospodarstvo, družbeno organizacijo, politična gibanja in vlade, zakonodajo in vsakršni izraz družbenega življenja v nenehnem razvoju (Pt 35).

1887 Prevračanje pravega reda med sredstvi in cilji (prim. CA 41), ki privede do tega, da človek daje veljavo poslednjega cilja temu, kar je samo sredstvo za dosego cilja, ali da na osebe gleda kot zgolj na sredstva za dosego cilja, takšno prevračanje poraja krivične strukture, ki “otežujejo in praktično onemogočajo krščansko življenje, skladno z zapovedmi božjega Zakonodajalca” (Pij XII., serm. 1. jun. 1941).

1888 Sklicevati se je torej treba na človekove duhovne in nravne zmožnosti in na trajno zahtevo po njegovem notranjem spreobrnjenju, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki mu bodo stvarno služile. Prioriteta, ki jo priznavamo spreobrnjenju srca, nikakor ne izključuje, ampak, nasprotno, nalaga obveznost, da institucije in življenjske razmere, kadar so take, da izzivajo h grehu, tako ustrezno ozdravimo, da se bodo usklajale z normami pravičnosti in da bodo bolj pospeševale dobro, namesto da bi ga ovirale (prim. C 36).

1889 Brez pomoči milosti bi človek ne mogel “prepoznati ozke steze med bojazljivostjo, ki se zlu izmakne, in nasiljem, ki si domišlja, da se zoper zlo bojuje, v resnici pa ga povečuje” (CA 25). Ta ozka steza je pot ljubezni, namreč ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je najvišja socialna zapoved. Ljubezen spoštuje drugega in njegove pravice. Ljubezen zahteva udejanjanje pravičnosti in samo ljubezen nas za to usposablja. Ljubezen navdihuje življenje darovanja samega sebe: “Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil” (Lk 17,33).

NA KRATKO

1890 Obstaja neka podobnost med zedinjenjem božjih oseb in bratstvom, ki so ga ljudje dolžni vzpostaviti med seboj.

1891 Da bi se človek razvijal v skladu s svojo naravo, potrebuje družbeno življenje. Nekatere družbe, kakor sta družina in država, ustrezajo bolj neposredno človekovi naravi.

1892 “Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba” (CS 25, 1. odstavek).

1893 Treba je spodbujati široko udeleženost pri svobodno izbranih združenjih in institucijah.

1894 Po načelu subsidiarnosti ne sme niti država niti kaka širša družba (združenje) nadomestiti iniciative in odgovornosti oseb in vmesnih teles.

1895 Družba mora pospeševati udejanjanje kreposti, ne pa biti temu ovira. Navdihovati jo mora prava hierarhija vrednot.

1896 Tam, kjer greh kvari socialno ozračje, je treba klicati k spreobrnjenju srca in k božji milosti. Ljubezen priganja k pravim reformam. Zunaj evangelija ni rešitve socialnega vprašanja (prim. CA 3).