“Sveta skrivnost edinosti Cerkve” (E 2)
813 Cerkev je ena po svojem izvoru: “Najgloblji vzor in počelo te skrivnosti je v Trojici oseb enota enega Boga Očeta in Sina v Svetem Duhu” (E 2). Cerkev je ena po svojem ustanovitelju: “Učlovečeni Božji Sin … je namreč s svojim križem vse ljudi spravil z Bogom, znova vse zedinil v eno ljudstvo in eno telo” (CS 78,3). Cerkev je ena po svoji “duši”: “Sveti Duh, ki biva v vernikih in napolnjuje ter vodi vso Cerkev, uresničuje to čudovito občestvo vernikov in vse tako tesno združuje v Kristusu, da je on počelo edinosti Cerkve” (E 2). K bistvu Cerkve torej spada, da je ena:
Kakšna čdovita skrivnost! Obstaja en sam Oče vsega vesoljstva, en sam Logos in tudi en sam Sveti Duh, povsod istoveten; obstaja tudi ena sama devica, ki je postala mati in jo rad imenujem Cerkev (sv. Klemen Aleksandrijski, paed. 1,6).
814 Vendar pa ta Cerkev že od vsega začetka stopa pred nas z veliko raznoličnostjo, ki izhaja iz raznovrstnosti božjih darov in hkrati iz mnogoterosti oseb, ki te darove dobivajo. V enoti božjega ljudstva se zbirajo raznoličnosti ljudstev in kultur. Med udi Cerkve obstaja raznoličnost darov, nalog, položajev in načinov življenja; “v cerkvenem občestvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izročila” (C 13). Veliko bogastvo te raznoličnosti ne nasprotuje edinosti Cerkve. Vendar pa greh in teža njegovih posledic neprestano ogrožata dar edinosti. Tudi apostol mora spodbujati, naj ohranimo “edinost duha z vezjo miru” (Ef 4,3).
815 Katere so te vezi edinosti? “Nad vsem tem naj bo ljubezen, vez, ki dela vse popolno” (Kol 3,14). Toda edinost potujoče Cerkve zagotavljajo tudi vidne vezi občestva:
- izpovedovanje ene same vere, sprejete od apostolov; – skupno obhajanje bogoslužja, predvsem zakramentov; – apostolsko nasledstvo po zakramentu sv. reda, ki vzdržuje bratsko slogo v božji družini (prim. E 2; C 14; ZCP, kan. 205).
816 “Edina Kristusova Cerkev … je tista, ki jo je naš Zveličar po svojem vstajenju izročil Petru, da je njen pastir, in jo njemu ter ostalim apostolom zaupal, da jo razširjajo in vodijo … Ta Cerkev, na tem svetu ustanovljena in urejena kot družba, obstaja v (“subsistit in”) katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim” (C 8):
Odlok o ekumenizmu 2. vatikanskega koncila razlaga: “Samo po katoliški Kristusovi Cerkvi, ki je splošen pomoček za zveličanje, je namreč mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev. Samo zboru apostolov s Petrom na čelu je namreč, kakor verujemo, Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze, da vzpostavlja eno Kristusovo telo na zemlji, v katerega se morajo v polnosti včleniti vsi, ki že na neki način pripadajo božjemu ljudstvu” (E 3).
RANITVE EDINOSTI
817 “V tej eni in edini božji Cerkvi so že od začetka nastali nekateri razpori, ki jih apostol ostro graja kot obsodbe vredne; v poznejših stoletjih pa so nastala prostranejša nesoglasja in nemajhne skupnosti so se ločile od popolnega občestva s katoliško Cerkvijo, včasih ne brez krivde ljudi na obeh straneh” (E 3). Do prelomov, ki ranijo edinost Kristusovega telesa (razlikujemo herezijo, apostazijo in shizmo (prim. ZCP, kan. 751)) pride zaradi grehov ljudi:
Ubi peccata sunt, ibi est multitudo, ibi shismata, ibi haereses, ibi discussiones. Ubi autem virtus, ibi singularitas, ibi unio, ex quo omnium credentium erat cor unum et anima una. – Kjer so grehi, tam je mnoštvo, tam so razkoli, tam so krive vere, tam so prepiri. Kjer pa je krepost, tam je enota, tam je edinost; zaradi tega je bilo srce vseh verujočih eno in duša ena (Origen, hom. in Ezech. 9,1).
818 Tistim, ki se danes rodijo v skupnostih, izhajajočih iz takšnih razdorov, in “v njih pridejo do vere v Kristusa, ne moremo očitati greha ločitve; in katoliška Cerkev jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo … Ti kristjani so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa; zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške Cerkve upravičeno priznavajo za brate v Gospodu” (E 3).
819 Razen tega je zunaj vidnih meja katoliške Cerkve “mogoče najti več prvin posvečenja in resnice” (C 8): “napisana božja beseda, življenje milosti, vera, upanje in ljubezen ter notranji darovi Svetega Duha in vidne prvine” (E 3; prim. C 15). Kristusov Duh uporablja te Cerkve in cerkvene skupnosti kot odrešenjsko-zveličavna sredstva, katerih moč prihaja iz tiste polnosti milosti in resnice, ki jo je Kristus zaupal katoliški Cerkvi. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in vodijo k njemu (prim. E 3) ter sami po sebi kličejo h “katoliški edinosti” (C 8).
EDINOSTI NAPROTI
820 Edinost “je podaril Kristus svoji Cerkvi že takoj od začetka in verujemo, da obstoji v katoliški Cerkvi na neizgubljiv način, ter upamo, da bo rastla iz dneva v dan do dovršitve časov” (E 4). Kristus vedno daje svoji Cerkvi dar edinosti, toda Cerkev mora vedno moliti in delati za to, da bi ohranila, okrepila in dovršila edinost, glede katere Kristus hoče, da jo ima. Zato je Jezus sam molil v uri svojega trpljenja in nenehno prosi Očeta za edinost svojih učencev: “... da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal” (Jn 17,21). Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha (prim. E 1).
821 Za ustrezno odgovarjanje na ta poziv se zahteva:
- stalno prenavljanje Cerkve v rastoči zvestobi do svoje poklicanosti. To prenavljanje je gonilna moč gibanja v smeri k edinosti (prim. E 6);
- spreobrnjenje srca z namenom, da bi “bolj težili po čistem evangeljskem življenju” (prim. E 7); razdore namreč povzroča nezvestoba udov Cerkve do Kristusovega daru;
- skupna molitev, kajti “spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov moramo imeti za dušo vsega ekumenskega gibanja; po pravici moremo to imenovati duhovni ekumenizem” (E 8);
- medsebojno bratsko spoznavanje (prim. E 9);
- ekumenska formacija vernikov in še posebej duhovnikov (prim. E 10);
- dialog med teologi in srečanja med kristjani različnih Cerkva in skupnosti (prim. E 4;9;11);
- sodelovanje med kristjani na raznih področjih služenja ljudem (prim. E 12).
822 Skrb za uresničitev zedinjenja je “stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev” (E 5). Treba pa se je tudi zavedati, “da ta sveti načrt, namreč sprava vseh kristjanov v edinosti ene same in edine Kristusove Cerkve, presega človeške moči in zmožnosti”. Zato postavljamo vse svoje upanje “v Kristusovo molitev za Cerkev, v Očetovo ljubezen do nas in v moč Svetega Duha” (E 24).