1023 Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo “takšnega, kakršen je” (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4):

Z apostolsko oblastjo odločamo …: Po vsesplošni božji uredbi so bile, so in bodo v nebesih, v nebeškem kraljestvu in v nebeškem raju s Kristusom, v družbi s svetimi angeli: Duše vseh svetih … in drugih verujočih, ki so umrli, potem ko so prejeli sveti Kristusov krst, in ki v njih ob njihovi smrti ni bilo nič takega, kar bi moralo biti očiščeno, ... ali ki so bile po smrti očiščene, če je bilo tedaj v njih kaj očiščenja potrebnega ali bo to potrebno v prihodnje … In sicer so te duše bile, so in bodo v nebesih še pred zopetnjim zedinjenjem s svojim telesom in pred vesoljno sodbo, seveda po vnebohodu našega Odrešenika Gospoda Jezusa Kristusa. In po trpljenju in smrti Gospoda Jezusa Kristusa so gledale in gledajo božje bistvo z neposrednim gledanjem in tudi od obličja do obličja, brez posredovanja kake stvari (Benedikt XII.: DS 1000; prim. C 49).

1024 To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo “nebesa”. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče.

1025 Živeti v nebesih pomeni “biti s Kristusom” (prim. Jn 14,3; Flp 1,23; 1 Tes 4,17). Izvoljeni živijo “v Kristusu”, vendar pa tukaj ohranijo, bolje rečeno, najdejo tu svojo resnično identiteto, svoje lastno ime (prim. Raz 2,17):

Vita est enim esse cum Christo; ideo ubi Christus, ibi vita, ibi regnum – Življenje je namreč biti s Kristusom; kjer je torej Kristus, tam je življenje, tam je kraljestvo (sv. Ambrož, Luc. 10,121).

1026 S svojo smrtjo in vstajenjem nam je Jezus Kristus “odprl” nebesa. Življenje blaženih obstoji v polni posesti sadov odrešenja, katero je izvršil Kristus, ki pridružuje svojemu nebeškemu poveličanju tiste, ki so verovali vanj in ki so ostali zvesti njegovi volji. Nebesa so blažena skupnost vseh, ki so popolnoma včlenjeni vanj.

1027 Ta skrivnost blaženega občestva z Bogom in z vsemi tistimi, ki so v Kristusu, presega sleherno doumetje in sleherno predstavo. Sveto pismo nam o tem govori v podobah: življenje, luč, mir, svatbena gostija, vino (božjega) kraljestva, Očetova hiša, nebeški Jeruzalem, raj: “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9).

1028 Zaradi njegove presežnosti (transcendentnosti) je Boga mogoče gledati takšnega, kakršen je, le tedaj, ko sam odpre svojo skrivnost človekovemu neposrednemu zrenju (kontemplaciji) in mu podeli zmožnost za to. To zrenje Boga v njegovi nebeški slavi imenuje Cerkev “blaženo gledanje”:

Kakšna bo vendar tvoja slava in tvoja sreča! Biti pripuščen h gledanju Boga, imeti čast, da si deležen radosti zveličanja in večne luči v družbi s Kristusom Gospodom, tvojim Bogom … uživati v kraljestvu nebes v družbi pravičnih in božjih prijateljev veselje nad pridobljeno nesmrtnostjo (sv. Ciprijan, ep. 56,10,1).