Janez, predhodnik, prerok in krstnik

717 “Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez” (Jn 1,6). Janez je “že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom” (Lk 1,15.41) po samem Kristusu, ki ga je Devica Marija spočela od Svetega Duha. Marijino “obiskanje” Elizabete je tako postalo “božji obisk njegovega ljudstva” (prim. Lk 1,68).

718 Janez je “Elija, ki mora priti” (Mt 17,10-13): Ogenj Duha prebiva v njem in ga nagiblje, da “hodi pred” /kot “predhodnik”/ Gospodom, ki prihaja. V predhodniku Janezu dovrši Sveti Duh pripravljanje ljudstva, “dovzetnega” za Gospoda (Lk 1,17).

719 Janez je “več kakor prerok” (Lk 7,26). V njem Sveti Duh dovrši govorjenje “po prerokih” . Janez dovrši krog prerokov, ki se začenja z Elijem (prim. Mt 11,13-14). Naznani bližnji prihod Izraelove tolažbe, je “glas” Tolažnika, ki prihaja (Jn 1,23; prim. Iz 40,1-3). Kakor Duh resnice tudi on “prihaja kot priča, da bi pričeval o luči” (Jn 1,7; prim. Jn 15,26; 5,33). Z Janezom torej Sveti Duh dovrši “preiskovanje prerokov” in “želje” angelov (1 Pt 10-12). “Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu … Videl sem in pričujem, da je to Božji Sin … Poglejte božje Jagnje!” (Jn 1,33-36).

720 Končno z Janezom Krstnikom Sveti Duh začenja in nakaže tisto, kar bo uresničil s Kristusom in v Kristusu: človeku bo vrnil božjo “sličnost”. Janezov krst je bil namenjen pokori, krst v vodi in v Svetem Duhu pa bo novo rojstvo (prim. Jn 3,5).

“Veseli se, milosti polna”

721 Marija, presveta božja mati in vedno devica, je mojstrovina poslanstva Sina in Duha v polnosti časa. Prvikrat v odrešenjskem načrtu in ker jo je njen Sin pripravil, najde Oče prebivališče, kjer moreta njegov Sin in njegov Sveti Duh prebivati med ljudmi. V tem smislu je izročilo Cerkve pogosto bralo najlepša besedila o Modrosti v povezavi z Marijo (prim. Prg 8,1—9,6; Sir 24): Marijo liturgija opeva in postavlja pred nas kot “sedež Modrosti”.
V njej se začno razodevati “čudovita božja dela”, ki jih bo Duh izvrševal v Kristusu in v Cerkvi:

722 Sveti Duh je Marijo pripravil s svojo milostjo. Spodobilo se je, da je “polna milosti” mati tistega, v katerem “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Iz čiste milosti je bila spočeta brez greha kot najponižnejše ustvarjeno bitje, najsposobnejša za to, da sprejme neizrekljivi dar Vsemogočnega. Angel Gabriel jo upravičeno pozdravi kot “Hčer sionsko”: “Raduj se!” (prim. Sof 3,14; Zah 2,14). Ko nosi v sebi večnega Sina, dviga k Očetu v Svetem Duhu svojo hvalnico (prim. Lk 1,46-55), ki je zahvala celotnega božjega ljudstva, in torej Cerkve.

723 V Mariji Sveti Duh uresniči blagohoten Očetov načrt. S Svetim Duhom in po Svetem Duhu Devica spočne in rodi Božjega Sina. Njena deviškost postane v moči Duha in vere edinstvena rodovitnost (prim. Lk 1,26-38; Rim 4,18-21; Gal 4,26-28).

724 V Mariji Sveti Duh razodene Očetovega Sina, ki je postal Sin Device. Ona je goreči Grm dokončne teofanije: polna Svetega Duha pokaže Besedo v ponižnosti svojega telesa in jo da spoznati ubogim (prim. Lk 1,15-19) in prvencem narodov (prim. Mt 2,11).

725 Končno začne Sveti Duh po Mariji povezovati v občestvo s Kristusom ljudi, ki so “predmet dobrohotne božje ljubezni” (prim. Lk 2,14), in ponižni so vedno prvi, ki ga sprejmejo: pastirji, modri, Simeon in Ana, novoporočenca v Kani in prvi učenci.

726 Na koncu tega poslanstva Duha postane Marija “Žena”, nova Eva, “mati živih”, mati “celotnega Kristusa” (prim. Jn 19,25-27). Kot taka je navzoča z dvanajsterimi, ki z njo “enodušno vztrajajo v molitvi” (Apd 1,14) ob zori “poslednjih časov”, ki jih Sveti Duh začenja na binkoštno jutro z nastopom Cerkve.

Kristus Jezus

727 Celotno poslanstvo Sina in Svetega Duha v polnosti časa je vsebovano v tem, da je Sin Maziljenec z Očetovim Duhom od svojega učlovečenja naprej: Jezus je Kristus, Mesija.

Ves drugi del veroizpovedi je treba brati v tej luči. Celotno Kristusovo delo je skupno poslanstvo Sina in Svetega Duha. Tu bomo omenili samo to, kar zadeva Jezusovo obljubo Svetega Duha in njegovo podaritev, ki nam jo naklanja poveličani Gospod.

729 Šele ko je prišla ura, ko naj bo poveličan, obljubi Jezus prihod Svetega Duha, ker bosta njegova smrt in vstajenje izpolnitev obljube, dane očetom (prim. Jn 14,16- 17.26; 15,26; 16,7-15; 17,26): Duha resnice, drugega Tolažnika, bo Oče dal na Jezusovo molitev; Oče ga bo poslal v Jezusovem imenu; Jezus ga bo poslal od Očeta, ker je izšel iz Očeta. Sveti Duh bo prišel, spoznali ga bomo, za vedno bo z nami, prebival bo z nami; učil nas bo vsega in nas spomnil vsega, kar nam je povedal Kristus, in bo pričal zanj; vodil nas bo k popolni resnici in poveličal Kristusa. Kar pa se tiče sveta, ga bo Sveti Duh prepričal glede resnične stvarnosti greha, pravičnosti in sodbe.

730 Končno pride Jezusova ura (prim. Jn 13,1; 17,1): Jezus izroči svojega duha v Očetove roke (prim. Lk 23,46; Jn 19,30) v trenutku, ko je s svojo smrtjo zmagovalec nad smrtjo, tako da “obujen od mrtvih z Očetovo slavo” (prim. Rim 6,4), takoj podari Svetega Duha, s tem da “dihne” v svoje učence (prim. Jn 20,22). Od te ure postane poslanstvo Kristusa in Duha poslanstvo Cerkve: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas” (Jn 20,21; prim. Mt 28,19; Lk 24,47-48; Apd 1,8).