V primeru hude bolezni …

1514 Bolniško maziljenje “ni zakrament samo za tiste, ki so v skrajni smrtni nevarnosti. Primeren čas za prejem nastopi nedvomno takrat, ko vernik zaradi bolezni ali starosti začenja biti v smrtni nevarnosti” (B 73; prim. ZCP, kan. 1004, & 1; 1005; 1007; ZVCP, kan. 738).

1515 Če je bolnik, ki je prejel miziljenje, ozdravil, more v primeru nove hude bolezni znova prejeti ta zakrament. V potekanju iste bolezni moremo zakrament ponoviti, če se bolezen poslabša. Primerno je, da se prejme bolniško maziljenje pred pomembno operacijo. Isto velja za stare ljudi, katerih slabotnost se močneje pojavlja.

“... naj pokliče starešine Cerkve”

1516 Samo duhovniki (škofje in prezbiterji) so delivci bolniškega maziljenja (prim. Trid.konc.: DS 1697; 1719; ZCP, kan. 1003; ZVCP, kan. 739, & 1). Dolžnost dušnih pastirjev je, da poučijo vernike o blagodejnostih tega zakramenta. Verniki naj opogumljajo bolnike, naj pokličejo duhovnika, da bodo prejeli ta zakrament. Bolniki naj se pripravijo, da ga prejmejo dobro pripravljeni s pomočjo njihovega duhovnika in celotne cerkvene skupnosti, ki je povabljena, da prav posebej obdaja bolnike s svojimi molitvami in z bratskimi pozornostmi.