2639 Hvaljenje je oblika molitve, ki najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog. Hvaljenje ga opeva zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE. Ta molitev je deležna blaženosti čistih src, ki ljubijo Boga v veri, preden ga vidijo v slavi. Po njej se Duh povezuje z našim duhom in pričuje, da smo božji otroci (prim. Rim. 8,16), pričuje za edinega Sina, v katerem smo posinovljeni in po katerem slavimo Očeta. Hvaljenje vključuje druge oblike molitve in jih nosi k njemu, ki je njen izvir in cilj: “en Bog, Oče, od katerega je vse, mi pa zanj” (1 Kor 8,6).

2640 Sv. Luka pogosto omenja v svojem evangeliju čudenje in hvaljenje spričo Kristusovih čudovitih del; in podčrtava to čudenje in hvaljenje tudi glede dejanj Svetega Duha, kar so dela apostolov: skupnost v Jeruzalemu (prim. Apd 2,47), hromi, ki ga ozdravita Peter in Janez (prim. Apd 3,9), množica, ki spričo tega poveličuje Boga (Apd 4,21), in pogani iz Pizidije, ki so se “razveselili in poveličevali Gospodovo besedo” (Apd 13,48).

2641 “Skupno molite psalme, hvalnice in duhovne pesmi! Z vsem srcem prepevajte in slavite Gospoda” (Ef 5,19; prim. Kol 3,16). Kakor navdihnjeni pisatelji Nove zaveze tako tudi prve krščanske skupnosti na novo bero knjigo psalmov in opevajo v njej Kristusovo skrivnost. V novosti Duha zlagajo tudi himne in speve na podlagi nezaslišanega dogodka, ki ga je Bog izvršil v svojem Sinu: njegovega učlovečenja, njegove nad smrtjo zmagovite smrti, njegovega vstajenja in povzdignjenja na božjo desnico (prim. Flp 2,6-11; Kol 1,15-20; Ef 5,14; 1 Tim 3,16; 6,15-16; 2 Tim 2,11-13). Iz tega “čudovitega dela” celotne odrešenjske zgodovine se dviga doksologija, poveličevanje Boga (prim. Ef 1,3-14; Rim 16,25-27; Ef 3,20-21; Jud 24-25).

2642 Razodetje “tistega, kar se mora kmalu zgoditi”, apokalipso, prevevajo pesmi nebeškega bogoslužja (prim. Raz 4,8-11; 5,9-14; 7,10-12), a tudi priprošnja “prič” (mučencev: Raz 6,10). Preroki in sveti, vsi, ki so bili umorjeni na zemlji zaradi pričevanja za Jezusa (prim. Raz 18,24), neizmerna množica tistih, ki so prišli iz velike bridkosti in pred nami dospeli v božje kraljestvo, pojejo hvalo in slavo njemu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu (prim. Raz 19,1-8). V občestvu z njimi tudi Cerkev na zemlji poje – v veri in preizkušnji – te speve. V prošnji in priprošnji vera upa proti vsakemu upanju in se zahvaljuje Očetu luči, od katerega prihaja vsak dober dar (prim. Jak 1,17). Vera je tako čista hvala.

2643 Evharistija vsebuje in izraža vse oblike molitve: evharistija je “čista daritev” vsega Kristusovega telesa “v slavo njegovega imena” (prim. Mal 1,11)); evharistija je po vzhodnih in zahodnih izročilih “hvalna daritev” sploh.

NA KRATKO

2644 Sveti Duh, ki uči Cerkev in jo spominja vsega, kar je Jezus povedal, jo vzgaja tudi za molitveno življenje, ko prebuja izraze, ki se obnavljajo v osrčju stalnih oblik: slavljenje, prošnja, priprošnja, zahvaljevanje in hvaljenje.

2645 Ker Bog blagoslavlja, zato more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova.

2646 Prosilna molitev ima za predmet odpuščanje, iskanje božjega kraljestva, pa tudi vsako resnično potrebo.

2647 Priprošnja obstaja v prošnji v prid koga drugega. Priprošnja ne pozna mej in se razteza tudi na sovražnike.

2648 Sleherno veselje in sleherna težava, sleherni dogodek in sleherna potreba morejo biti snov za zahvaljevanje, ki mora v deležnosti pri Kristusovem zahvaljevanju napolnjevati celotno življenje: “V vsakršnem položaju se zahvaljujte” (1 Tes 5,18).

2649 Hvalna molitev, ki je docela nesebična, se dviga k Bogu; opeva ga zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE.