632 Nova zaveza pogosto trdi, da je Jezus “vstal od mrtvih” (Apd 3,15; Rim 8,11; 1 Kor 15,20), kar predpostavlja, da se je pred vstajenjem mudil v bivališču umrlih (prim. Heb 13,20). To je prvotni pomen, ki ga je apostolsko oznanjevanje dajalo Jezusovemu sestopu v predpekel: Jezus je okusil smrt kakor vsi ljudje in se jim je pridružil s svojo dušo v bivališču umrlih. Vendar je šel tja kot Odrešenik in oznanil veselo novico duhovom, ki so bili tam zaprti (prim. 1 Pt 3,18-19).
633 Bivališče umrlih, kamor je šel umrli Kristus, imenuje Sveto pismo predpekel (inferi), šeol ali hades (prim. Flp 2,10; Apd 2,24; Raz 1,18; Ef 4,9), ker tisti, ki so tam, ne gledajo Boga (prim. Ps 6,6; 88,11-13). Takšna je namreč, ko pričakujejo Odrešenika, usoda vseh umrlih, hudobnih in pravičnih (prim. Ps 89,49; 1 Sam 28,19; Ezk 32,17-32), kar pa ne pomeni, da je njihova usoda enaka, kakor pokaže Jezus v priliki o ubogem Lazarju, ki je sprejet “v Abrahamovo naročje” (prim. Lk 16,22-26). “Prav te svete duše, ki so čakale svojega Odrešenika v Abrahamovem naročju, je Jezus Kristus rešil, ko je prišel v predpekel” (RK 1, 6, 3). Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene (prim. cerkv. zbor v Rimu 745: DS 587) niti da bi uničil pekel pogubljenja (prim. DS 1011; 1077), temveč da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim (prim. 4. cerkv. zbor v Toledu 625: DS 485; Mt 27,52-53).
634 “Saj je bil tudi mrtvim evangelij oznanjen …” (1 Pt 4,6). S sestopom v predpekel se je v polnosti uresničilo evangeljsko oznanilo odrešenja. To je zadnja faza Jezusovega mesijanskega poslanstva, faza, ki je v času zgoščena, v svojem dejanskem pomenu razširjenja odrešenjskega dela na vse ljudi vseh časov in vseh krajev pa brezmejno prostrana, kajti vsi rešeni so postali deležni odrešenja.
635 Kristus je torej šel v globočino smrti (prim. Jn 12,24; Rim 10,7; Ef 4,9), da bi “mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli” (Jn 5,25). Jezus, “začetnik življenja” (Apd 3,15), je “s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost” (Heb 2,14-15). Vstali Kristus ima poslej “ključe smrti in podzemlja” (Raz 1,18) in “v Jezusovem imenu se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo” (Flp 2,10).
Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj. Zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka … Iskat gre Adama, našega prvega očeta, izgubljeno ovco. Obiskati hoče tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov … “Jaz sem tvoj Bog, ki sem zaradi tebe postal tvoj sin. Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih” (starodavna homilija na veliko soboto).
NA KRATKO
636 V izrazu “Jezus je šel v predpekel” izpoveduje veroizpoved, da je Jezus zares umrl in da je s svojo smrtjo za nas premagal smrt in hudiča, “ki je imel smrtonosno oblast” (Heb 2,14).
637 Umrli Kristus je v svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo, šel v bivališče umrlih. Pravičnim, ki so živeli pred njim, je odprl nebeška vrata.