203 Bog se je razodel svojemu ljudstvu, ko mu je dal spoznati svoje ime. Ime izraža bistvo, istovetnost osebe in smisel njegovega življenja. Bog ima ime. Bog ni brezimna moč. Povedati svoje ime pomeni dati se spoznati drugim, to je izročiti na nek način samega sebe s tem, da se naredi dostopnega, sposobnega, da bi bil globlje spoznan in bi ga bilo mogoče poklicati po imenu.

204 Bog se je postopoma in pod različnimi imeni razodeval svojemu ljudstvu. Toda kot za staro in novo zavezo temeljno razodetje božjega imena se je izkazalo božje prikazanje Mojzesu v gorečem grmu, na pragu izhoda (iz Egipta) in sinajske zaveze.

Živi Bog

205 Bog pokliče Mojzesa iz srede grma, ki gori, ne da bi zgorel. Bog reče Mojzesu: “Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov” (2 Mz 3,6). Bog je Bog očetov. Tisti je, ki je poklical in vodil očake na njihovih potovanjih. To je zvesti in sotrpeči Bog, ki se spominja njih in svojih obljub; zato prihaja, da reši njihove potomce iz suženjstva. On je Bog, ki onkraj prostora in časa to more in to hoče in ki bo svojo vsemogočnost vložil v ta načrt.

“Jaz sem, ki sem”

“Mojzes je dalje Boga vprašal: 'Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem: Bog vaših očetov me je poslal k vam, pa me vprašajo: Kako mu je ime, kaj naj jim odgovorim?’ Tedaj je Bog rekel Mojzesu: 'Jaz sem, ki sem’. In nato je rekel: 'Tako reci Izraelovim sinovom: “Jaz sem” me je poslal k vam’. (...) To je moje ime na veke in to je moje poznamenovanje od roda do roda’” (2 Mz 3,13-15).

206 Z razodetjem svojega skrivnostnega imena JHWH, “Jaz sem tisti, ki je”, ali “Jaz sem tisti, ki sem” ali tudi “Jaz sem, ki sem jaz”, pove Bog, kdo je, in s katerim imenom ga je treba klicati. Kakor je Bog skrivnost, je skrivnostno tudi božje ime. To je razodeto ime in hkrati kakor odklonitev imenovanja, in prav s tem to ime najbolje izrazi Boga kot tistega, ki je, se pravi neskončno nad vsem, kar moremo o njem razumeti ali povedati: je “skriti Bog” (Iz 45,15), njegovo ime je neizrekljivo (prim. Sod 13,18), to je Bog, ki se ljudem napravlja bližnjega.

207 Ko Bog razodene svoje ime, razodene hkrati svojo zvestobo, ki je od vekomaj in za vekomaj, veljavna za preteklost (“Jaz sem Bog tvojega očeta”, 2 Mz 3,6) kakor za prihodnost (“Jaz bom s teboj”, 2 Mz 3,12). Bog, ki razodene svoje ime kot “Jaz sem”, se razodene kot Bog, ki je zmeraj tukaj, navzoč pri svojem ljudstvu, da bi ga reševal.

208 Pred privlačno in skrivnostno navzočnostjo Boga odkriva človek svojo majhnost. Pred gorečim grmom si Mojzes sezuje čevlje z nog in si zakrije obraz (prim. 2 Mz 3,5-6) spričo božje svetosti. Pred veličastvom trikrat svetega Boga zakliče Izaija: “Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož nečistih ustnic” (Iz 6,5). Pred božjimi znamenji, ki jih Jezus dela, krikne Peter: “Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek” (Lk 5,8). Toda ker je Bog svet, more odpustiti človeku, ki pred Bogom odkrije samega sebe kot grešnika: “Ne bom storil po nagibu svoje jeze, (...) zakaj Bog sem in ne človek: Sveti sem v tvoji sredi” (Oz 11,9). Enako je pozneje rekel apostol Janez: “Pred njim bomo pomirili svoje srce. Čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse” (1 Jn 3,19-20).

209 Iz spoštovanja do božje svetosti izraelsko ljudstvo ne izgovarja božjega imena. Pri branju Svetega pisma je razodeto ime nadomeščeno z božjim nazivom “Gospod” (“Adonaj”, grško “Kyrios”). Prav s tem nazivom so pozneje klicali v pozdrav Jezusovemu božanstvu: “Jezus je Gospod”.

“Bog ljubezni in usmiljenja”

210 Potem ko se je Izrael z grehom odvrnil od Boga in častil zlato tele (prim. 2 Mz 32), je Bog uslišal Mojzesa, ko ga je prosil, naj bi Bog sam osebno hodil sredi nezvestega ljudstva, in je razkril svojo ljubezen (prim. 2 Mz 33,12- 17). Mojzesu, ki prosi, da bi mogel videti njegovo veličastvo, odgovori Bog: “Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve” (2 Mz 33,19). In Gospod gre mimo Mojzesa in kliče: “JHWH, JHWH, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi” (2 Mz 34,6). Mojzes tedaj izpove, da je Gospod odpuščajoči Bog (prim. 2 Mz 34,9).

211 Božje ime “Jaz sem” ali “On je” izraža zvestobo Boga, ki kljub nezvestobi grešnih ljudi in kljub kazni, ki jo greh zasluži, “hrani milost za tisoče” (2 Mz 34,7). Bog se razodene kot “bogat v usmiljenju” (Ef 2,4), ko gre tako daleč, da daje svojega lastnega Sina. Ko da svoje življenje, da bi nas osvobodil greha, nam nato Jezus razodene, da on sam nosi božje ime: “Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da sem jaz” (Jn 8,28).

Samo Bog JE

212 Skozi stoletja je vera Izraelcev mogla razvijati in poglabljati bogastvo, ki ga vsebuje razodetje božjega imena. Bog je samo eden, “razen njega ni Boga” (prim. Iz 44,6). Bog neskončno presega svet in zgodovino. On je naredil nebo in zemljo: “oba bosta prešla, ti pa ostaneš, vse se postara kakor oblačilo; (...) ti pa si isti in tvoja leta nimajo konca” (Ps 102,27-28). V njem “ni spremembe ne sence menjave” (Jak 1,17). On je “tisti, ki je”, od vekomaj in za vekomaj, in tako ostaja vedno zvest samemu sebi in svojim obljubam.

213 Razodetje neizrekljivega imena “Jaz sem, ki sem” torej vsebuje resnico, da samo Bog JE. V tem pomenu je božje ime razumel že prevod Septuaginte in za njim izročilo Cerkve: Bog je polnost Biti in sleherne popolnosti, brez začetka in brez konca. Medtem ko so vsa ustvarjena bitja prejela od njega vso svojo bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole on svoja bit sama, in on je iz samega sebe vse tisto, kar on je.