781 “V vsakem času in v vsakem narodu je Bogu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici. Vendar je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo. Izvolil si je torej zase kot svoje ljudstvo izraelski narod, s katerim je sklenil zavezo in ga postopoma poučeval … Vse to pa se je zgodilo kot priprava in podoba tiste nove in popolne zaveze, ki naj bi se sklenila v Kristusu … To novo zavezo je ustanovil Kristus, namreč novo zavezo v svoji krvi; sklical je izmed Judov in poganov ljudstvo, ki naj bi zraslo v enoto ne po mesu, ampak v Duhu” (C 9).
Značilnosti božjega ljudstva
782 Božjemu ljudstvu so lastne značilnosti, po katerih se jasno razlikuje od vseh verskih, etničnih, političnih ali kulturnih združenj v zgodovini:
- Je to božje ljudstvo: Bog ne pripada kot lasten nobenemu ljudstvu. Toda pridobil si je ljudstvo tistih, ki prej niso bili ljudstvo: “izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod” (1 Pt 2,9).
- Človek postane član tega ljudstva ne po telesnem rojstvu, temveč po “rojstvu od zgoraj”, “iz vode in Duha” (Jn 3,3-5), to je po veri v Kristusa in po krstu.
- To ljudstvo ima za vladarja (glavo) Jezusa, ki je Kristus (Maziljenec, Mesija): ker se isto mazilno olje, namreč Sveti Duh, z glave razliva na telo, zato se imenuje “mesijansko ljudstvo”.
- “Odlikovano je to ljudstvo z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, ko v njihovih srcih prebiva Sveti Duh kakor v templju”.
- “Za postavo ima novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus (prim. Jn 13,34)”. To je “nova” postava Svetega Duha (Rim 8,2; Gal 5,25).
- Njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13-16). To “mesijansko ljudstvo … je za ves človeški rod najmočnejša kal edinosti, upanja in odrešenja”.
- “Za cilj ima naposled božje kraljestvo, ki ga je sam Bog na zemlji začel in ki naj se dalje razširja, dokler ga on tudi ne dovrši ob koncu vekov” (C 9).
Duhovniško, preroško in kraljevsko ljudstvo
783 Jezus Kristus je tisti, ki ga je Oče mazilil s Svetim Duhom in ga postavil za “duhovnika, preroka in kralja”. Celotno božje ljudstvo je udeleženo pri trojni Kristusovi službi in nosi odgovornost za poslanstvo in služenje, ki iz tega izhajata (prim. RH 18-21).
784 Kdor se po veri in krstu pridruži božjemu ljudstvu, prejme delež pri eni sami poklicanosti tega ljudstva: pri njegovi duhovniški (svečeniški) poklicanosti: “Kristus Gospod, izmed ljudi vzeti veliki duhovnik, je novo ljudstvo 'napravil za kraljestvo in duhovnike Bogu in svojemu Očetu’. Tisti, ki so krščeni, so namreč s prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za duhovno stavbo in za sveto duhovništvo” (C 10).
785 “Sveto božje ljudstvo ima delež tudi pri Kristusovi preroški službi”, in sicer zlasti s tem, da se z nadnaravnim verskim čutom, lastnim vsemu ljudstvu, laikom in hierarhiji, “neomahljivo oklepa vere, ki je bila enkrat izročena svetim” (C 12), in poglablja umevanje te vere ter postane Kristusova priča sredi tega sveta.
786 Božje ljudstvo ima končno delež pri Kristusovi kraljevski službi. Kristus izvaja svoje kraljevstvo, ko s svojo smrtjo in vstajenjem priteguje k sebi vse ljudi (prim. Jn 12,32). Kristus, Kralj in Gospod vesoljstva, se je naredil za služabnika vsem, ko “ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28). Za kristjana velja: “Kristusu služiti se pravi kraljevati” (C 36), posebno če mu služimo “v ubogih in trpečih, v katerih Cerkev spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega” (C 8). Božje ljudstvo uresničuje svoje “kraljevsko dostojanstvo” s tem, da živi v skladu s to poklicanostjo k služenju skupaj s Kristusom.
Vse v Kristusu prerojene naredi znamenje križa za kralje, maziljenje s Svetim Duhom pa jih posveti za duhovnike, da bi poleg tega našega posebnega službenega duhovništva vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so kraljevskega rodu in deležni duhovniške službe. Kaj je namreč tako kraljevskega kakor vladati svojemu telesu v podrejenosti duha Bogu? In kaj je tako duhovniškega kakor posvečati Gospodu čisto vest in darovati na oltarju svojega srca brezmadežne žrtve pobožnosti? (sv. Leon Veliki, serm. 4,1).