651 “Če Kristus ni vstal, je naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna” (1 Kor 15,14). Vstajenje je predvsem potrditev vsega, kar je Kristus sam storil in učil. Vse resnice, tudi najbolj nedostopne človekovemu duhu, postanejo utemeljene, če je Kristus z vstajenjem dal dokončen dokaz za svojo božjo oblast, kot je bil obljubil.

652 Kristusovo vstajenje je izpolnitev starozaveznih obljub (prim. Lk 24,26-27.44- 48) in obljub samega Jezusa med njegovim zemeljskim življenjem (prim. Mt 28,6; Mr 16,7; Lk 24,6-7). Izraz “kakor je v knjigah Svetega pisma” (prim. 1 Kor 15,3-4 in nicejsko-carigrajsko veroizpoved) nakazuje, da je Kristusovo vstajenje izpolnilo te napovedi.

653 Resnica o Jezusovem božanstvu je z njegovim vstajenjem potrjena. Rekel je: “Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da SEM JAZ” (Jn 8,28). Vstajenje Križanega je dokazalo, da je bil res “JAZ SEM”, Božji Sin in Bog sam. Sv. Pavel je mogel Judom izjaviti: “Obljubo, dano očetom, je Bog izpolnil nad nami …; obudil je Jezusa, kakor je zapisano v prvem psalmu: Ti si moj Sin, danes sem te rodil” (Apd 13,32.34; prim. Ps 2,7). Kristusovo vstajenje je tesno povezano s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina. Je njena dopolnitev po večnem božjem načrtu.

654 V velikonočni skrivnosti je dvojen vidik: s svojo smrtjo nas rešuje greha, s svojim vstajenjem nam odpira dostop do novega življenja. Vstajenje je najprej opravičenje, ki nas spet postavlja v božjo milost (prim. Rim 4,25), “da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja” (Rim 6,4). Obstaja v zmagi nad smrtjo greha in v novi deležnosti milosti (prim. Ef 2,4-5; 1 Pt 1,3). Uresničuje posinovljenje, kajti ljudje postanemo Kristusovi bratje, kakor Jezus sam imenuje učence po svojem vstajenju: “Pojdita in sporočita mojim bratom” (Mt 28,10; Jn 20,17). Bratje ne po naravi, marveč po daru milosti, ker to posinovljenje daje stvarno deležnost pri življenju edinega Sina, ki se je v polnosti razodelo v njegovem vstajenju.

655 Končno je Kristusovo vstajenje – in vstali Kristus sam – počelo in izvir našega prihodnjega vstajenja: “Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali …, kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni” (1 Kor 15,20-22). V pričakovanju te dovršitve vstali Kristus živi v srcu svojih vernikov. V njem kristjani že “okušajo moči prihodnjega sveta” (Heb 6,5) in njihovo življenje Kristus priteguje v naročje božjega življenja (prim. Kol 3,1-3), “da bi ne živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal” (2 Kor 5,15).

NA KRATKO

656 Vera v vstajenje ima za predmet dogodek, katerega hkrati zgodovinsko izpričujejo učenci, ki so stvarno srečali Vstalega, in ki je skrivnostno presežen, ker je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo.

657 Prazni grob in povoji na tleh sami po sebi kažejo na to, da je Kristusovo telo po božji moči ušlo vezem smrti in trohnjenju. Učence pripravijo na srečanje z Vstalim.

658 Kristus, “prvorojenec med vstalimi od mrtvih” (Kol 1,18), je počelo našega vstajenja, že sedaj po opravičenju naše duše (prim. Rim 6,4), pozneje pa po oživitvi našega telesa (prim. Rim 8,11).