1621 V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma redno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo (prim. B 61). V evharistiji se uresničuje spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala “eno samo telo v Kristusu” ( prim. 1 Kor 10,17).

1622 “Kot zakramentalno posvetitveno dejanje mora biti obhajanje poroke (...) samo po sebi veljavno, vredno in plodonosno (FC 67). Primerno je torej, da se prihodnja zakonca pripravita na obhajanje svoje poroke s prejemom zakramenta pokore.

1623 V latinski Cerkvi velja načelo, da si ženin in nevesta kot delivca Kristusove milosti medsebojno podelita zakrament zakona, ko pred Cerkvijo izrazita svojo privolitev. V vzhodnih liturgijah je delivec zakramenta (imenovanega “kronanje”) duhovnik ali škof, ki potem ko je sprejel medsebojno privolitev poročencev, okrona zaporedoma ženina in nevesto v znamenje zakonske zaveze.

1624 Različne liturgije imajo bogate molitve za blagoslovitev in za epiklezo, molitve, ki prosijo Boga, naj izlije svojo milost in blagoslov na novoporočenca, zlasti na nevesto. V epiklezi tega zakramenta prejmeta poročenca Svetega Duha kot občestvo ljubezni Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,32). On, Sveti Duh, je pečat njune zaveze, zmeraj znova ponudeni studenec njune ljubezni, moč, kjer se bo obnavljala njuna zvestoba.