1030 Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje.

1031 To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium). Verski nauk o vicah je Cerkev formulirala predvsem na koncilih v Florenci (prim. DS 1304) in v Tridentu (prim. DS 1820; DS 1580). Izročilo Cerkve govori ob sklicevanju na nekatera besedila Svetega pisma (npr. 1 Kor 3,15; 1 Pt 1,7) o očiščujočem ognju:

Kar se tiče nekaterih malih grehov, je treba verovati, da obstaja zanje pred sodbo očiščujoči ogenj. To sledi iz tega, kar zatrjuje on, ki je Resnica, ko pravi, da mu, kdor izreče kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno ne v tem ne v prihodnjem veku (Mt 12,31). Iz tega stavka moremo razbrati, da morejo biti nekateri grehi odpuščeni v tem veku, nekateri drugi pa v prihodnjem (sv. Gregor Veliki, dial. 4,39).

1032 Ta nauk se opira tudi na prakso molitve za rajne, o kateri govori že Sveto pismo: “Zato je (Juda Makabej) priredil spravno daritev za rajnke, da bi bili greha rešeni” (2 Mkb 12,46). Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev (prim. DS 856), da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim:

Prinesimo jim torej pomoč in obhajajmo spomin nanje. Če je namreč Jobove sinove očistila očetova daritev (prim. Job 1,5), zakaj bi dvomili, da naše daritve za rajne prinašajo rajnim nekaj tolažbe? Ne obotavljajmo se, ko gre za to, da pomagamo tistim, ki so odšli, in da darujemo zanje molitve (sv. Janez Zlatousti, hom. in 1 Cor 41,5).