1293 V obredu tega zakramenta je primerno, da premislimo znamenje, se pravi maziljenje, in to, kar maziljenje naznačuje in vtisne: duhovni pečat. Maziljenje je v svetopisemski in antični simboliki bogato s številnimi pomeni: olje je znamenje izobilja (prim. 5 Mz 11,14sl) in veselja (prim. Ps 23,5; 104,15), olje očiščuje (maziljenje pred kopeljo in po njej), napravlja človeka gibčnega (maziljenje atletov in rokoborcev); olje je znamenje ozdravljenja ker blaži bolečine in rane (prim. Iz 1,6; Lk 10,34) ter podeljuje lesk lepoti, zdravju in moči.
1294 Vse te pomene maziljenja z oljem znova najdevamo v zakramentalnem življenju. Maziljenje pred krstom s krstnim oljem naznačuje očiščenje in okrepitev; bolniško maziljenje izraža ozdravljenje in osrčitev. Maziljenje s sveto krizmo po krstu, pri birmi in pri svetem redu je znamenje posvečenja. Z birmo so kristjani, to se pravi tisti, ki so maziljeni, bolj deležni poslanstva Jezusa Kristusa in polnosti Svetega Duha, s katerim je on napolnjen, da bi vse njihovo življenje razširjalo “prijeten Kristusov vonj” (prim. 2 Kor 2,15).
1295 S tem maziljenjem, prejme birmanec “znak”, pečat Svetega Duha. Pečat je simbol osebe (prim. 1 Mz 38,18; Vp 8,6), njenega ugleda (avtoritete) (prim. 1 Mz 41,42), njenega lastništva nad kakim predmetom (prim. 5 Mz 32,34) – tako so zaznamovali bojevnike s pečatom njihovega poveljnika in tudi sužnje s pečatom njihovega gospodarja -; pečat potrdi neko pravno dejanje (prim. 1 Kr 21,8) ali neko listino (prim. Jer 32,10) in jo v danem primeru napravi tajno (prim. Iz 29,11).
1296 Kristus sam o sebi izjavlja, da je zaznamovan s pečatom svojega Očeta (prim. Jn 6,27). Tudi kristjan je zaznamovan z nekim pečatom: Tisti, ki “nas in vas utrjuje za Kristusa in nas mazili”, je Bog, “ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha” (2 Kor 1,21-22; prim. Ef 1,13; 4,30). Ta pečat Svetega Duha je znamenje, da kristjan v vsej celoti pripada Kristusu, da je za vedno postavljen v njegovo službo, toda tudi znamenje obljube božjega varstva v veliki preizkušnji poslednjega časa (prim. Apd 7,2-3; 9,4; Ez 9,4-6).
Obhajanje birme
1297 Pomemben trenutek, ki ima svoje mesto pred obhajanjem birme, a spada na neki način k temu obhajanju kot njegov del, je posvetitev krizme. Škof posveti krizmo za vso škofijo na veliki četrtek med krizmeno mašo. V vzhodnih Cerkvah je ta posvetitev celo pridržana patriarhu:
Sirsko antiohijsko bogoslužje takole izrazi epiklezo (posebno klicanje božje moči) posvetitve krizme (myrona): “Oče … pošlji svojega Svetega Duha na nas in na to olje, ki je pred nami, in ga posveti, da bo za vse tiste, ki bodo z njim maziljeni in zaznamovani: sveta krizma, duhovniška krizma, kraljevska krizma, maziljenje veselja, oblačilo luči, plašč odrešenja, duhovni dar, posvečenje duš in teles, neminljiva sreča, neuničljivi pečat, ščit vere in strašna čelada zoper vsa sovražnikova dela.”
1298 Če se birma obhaja ločeno od krsta, kot je to v rimskem obredu, se bogoslužje zakramenta začne z obnovitvijo krstnih obljub in z izpovedjo vere birmancev. Tako se jasno pokaže, da birma stoji na črti krsta kot njegovo nadaljevanje (prim. B 71). Kadar je krščen odraslel človek, tedaj takoj nato prejme birmo in se udeleži evharistije (prim. ZCP, kan 866).
1299 V rimskem obredu stegne škof roke nad zbor birmancev; ta kretnja je že od apostolskih časov dalje znamenje daru Duha. In škof kliče in prosi za izlitje Duha:
Predobri Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ozri se na te krščence, na katere polagamo roke: pri krstu si jih rešil greha in jih prerodil iz vode in Svetega Duha. Kakor si obljubil, pošlji zdaj nanje svojega Svetega Duha; podeli jim polnost Duha, ki je prišel na tvojega Sina Jezusa: duha modrosti in umnosti, duha sveta in moči, duha vednosti in pobožnosti; napolni jih z duhom božjega strahu. Po Kristusu, našem Gospodu.
1300 Sledi bistveni obred zakramenta. V latinskem obredu se zakrament svete birme “podeljuje z maziljenjem s sv. krizmo na čelu med položitvijo roke in z besedami: 'Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha’ ('Accipe signaculum doni Spiritus Sancti’)” (BI). V vzhodnih Cerkvah se maziljenje s krizmo opravi po molitvi epikleze (posebnega klicanja božje moči) na najbolj pomembnih delih telesa: na čelu, očeh, nosu, ušesih, ustnicah, prsih, hrbtu, rokah in nogah; vsako maziljenje spremlja obrazec: “Bodi zapečaten (zaznamovan) z darom Svetega Duha.”
1301 Poljub miru, ki sklene obred zakramenta naznačuje in pokaže cerkveno občestvo s škofom in z vsemi verniki (prim. sv. Hipolit, Trad. ap. 21).