897 “Pod imenom laiki razumemo tukaj vse vernike razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu” (C 31).
Poklicanost laikov
898 “Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo … Naloga laikov je torej na poseben način ta, da vse časne stvarnosti, s katerimi so ozko povezani, tako osvetljujejo in usmerjajo, da se te vedno vršijo in razvijajo v skladu s Kristusom ter so v slavo Stvarniku in Odrešeniku” (C 31).
899 Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve:
Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom skupnega poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev (Pij XII., govor 20. februarja 1946: nav. Janez Pavel II., CL 9).
900 Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat, zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo; ta obveznost je še toliko nujnejša, kadar morejo ljudje samo prek njih slišati evangelij in spoznati Kristusa. V cerkvenih skupnostih je njihova dejavnost tako potrebna, da brez nje apostolat pastirjev največkrat ne more doseči svojega polnega učinka (prim. C 33).
Deležnost laikov pri Kristusovi duhovniški službi
901 “Laiki so Kristusu posvečeni in s Svetim Duhom maziljeni ter s tem čudovito poklicani in usposobljeni, da v njih zrastejo vedno obilnejši sadovi Duha. Vsa njihova dela, molitve in apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (1 Pt 2,5). V obhajanju evharistije laiki vse to hkrati z darovanjem Gospodovega telesa v globoki pobožnosti darujejo Očetu. Tako kot povsod dejavni božji častilci tudi svet sam posvečujejo Bogu” (C 34; prim. C 10).
902 Na poseben način so starši udeleženi pri posvečevalni službi, ko “v krščanskem duhu živijo v zakonu in skrbijo za krščansko vzgojo otrok” (ZCP, kan. 835,4).
903 Če imajo laiki potrebne sposobnosti, jih je mogoče za stalno pripustiti k službam bralca ali mašnega pomočnika (prim. ZCP, kan. 230,1). “Kjer potrebe Cerkve zaradi pomanjkanja nositeljev cerkvene službe to narekujejo, morejo laiki, čeprav niso bralci ali mašni pomočniki, opravljati nekatere teh služb, namreč po pravnih predpisih opravljati službo besede, voditi liturgične molitve, krščevati in obhajati” (ZCP, kan. 230,3).
Deležnost laikov pri Kristusovi preroški službi904 “Kristus … izvršuje svojo preroško službo … ne le po hierarhiji …, ampak tudi po laikih. Postavlja jih za svoje priče in jih usposablja s čutom vere in z milostjo besede” (C 35):
Poučevati koga z namenom, da bi ga privedli k veri, je naloga vsakega pridigarja in celo vsakega verujočega (sv. Tomaž Akvinski, s. th. III, 71,4, ad 3).
905 Svoje preroško poslanstvo laiki izvršujejo tudi z evangelizacijo, to je z “oznanjevanjem Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede”. Pri laikih “dobiva ta evangelizacija … svojevrsten pečat in posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta” (C 35):
Ta apostolat ne obstaja zgolj v pričevanju življenja. Pravi apostol išče priložnosti, da Kristusa z besedo oznanja bodisi nevernim … bodisi vernim (LA 6; prim. M 15).
906 Tisti izmed vernih laikov, ki so za to sposobni in se za to vzgajajo, morejo tudi pomagati pri katehezi (prim. ZCP, kan. 774; 776; 780), pri poučevanju svetih znanosti (prim. ZCP, kan. 229), pri sredstvih družbenega obveščanja (prim. ZCP, kan. 823,1).
907 “V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb” (ZCP, kan. 212,3).
Deležnost laikov pri Kristusovi kraljevski službi
908 S svojo pokorščino vse do smrti (prim. Flp 2,8-9) je Kristus svojim učencem priobčil dar kraljevske svobode, “da bi z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem premagovali v sebi kraljestvo greha” (C 36):
Kdor si podvrže svoje telo in vlada svoji duši, ne da bi se prepustil svojim strastem, je gospodar samega sebe: moremo ga imenovati kralja, ker je sposoben vladati samemu sebi; svoboden je in neodvisen in se ne pusti ujeti v suženjstvo greha (sv. Ambrož, Psal. 118,14,30: PL 15,1403A).
909 “Razen tega naj laiki, tudi z združenimi močmi, uredbe in razmere sveta, če so kje take, da zavajajo v greh, tako ozdravljajo, da bo vse to postalo skladno z vodili pravičnosti in da bo bolj pospeševalo krepostno življenje, kakor pa mu škodovalo. Če bodo tako ravnali, bodo z resničnimi moralnimi vrednotami preželi kulturo in človeška dela” (C 36).910 “Laiki se morejo čutiti tudi poklicane ali biti poklicani k sodelovanju s svojimi pastirji v službi cerkvene skupnosti za njeno rast in življenjsko moč; to store z opravljanjem najrazličnejših služb v skladu z milostjo in karizmami, ki jim jih bo pač hotel dati Gospod” (EN 73).
911 V Cerkvi morejo “pri izvrševanju vodstvene oblasti po pravni določbi sodelovati verniki laiki” (ZCP, kan. 129,2). Navzoči morejo biti v posebnih svétih območnih cerkvenih zborov (kan. 443,4), na škofijskih sinodah (kan. 463,1.2), pri pastoralnih svétih (kan. 511; 536); pri izvrševanju “in solidum” (celostno povezane) pastoralne skrbi v kaki župniji (kan. 517,2); močno je njihovo sodelovanje v gospodarskih svétih (kan. 492,1; 536); in udeleženost pri cerkvenih sodiščih (kan. 1421,2) itd.
912 Verniki morajo “razlikovati mer tistimi pravicami in dolžnostmi, ki jih obvezujejo, ker pripadajo Cerkvi, in med tistimi, katere jim gredo, ker so udje človeške družbe. Prizadevajo naj si, da bi oboje med seboj skladno združevali, in naj pomnijo, da jih mora v vsaki časni zadevi voditi krščanska vest, ker ne moremo nobene človeške dejavnosti, tudi ne v časnih rečeh, odtegniti božjemu gospostvu” (C 36).913 “Tako je vsak laik že zaradi darov, ki jih je prejel, 'po meri Kristusovega daru’ (Ef 4,7) priča in hkrati živo orodje poslanstva Cerkve” (C 33).