1440 Greh je predvsem žalitev Boga, prelom občestva z njim. Hkrati prizadene škodo občestvu s Cerkvijo. Zato spreobrnjenje prinaša hkrati božje odpuščanje in spravo s Cerkvijo, kar liturgično izraža in udejanja zakrament pokore in sprave (prim. C 11).

Edinole Bog odpusti greh

1441 Bog edini odpušča grehe (prim. Mr 2,7). Ker je Jezus božji Sin, pravi sam o sebi: “Sin človekov ima oblast na zemlji odpuščati grehe” (Mr 2,10) in izvršuje to božjo oblast: “Odpuščeni so ti grehi” (Mr 2,5); Lk 7,48). Še več: v moči svoje božje avtoritete daje to oblast tudi ljudem (prim. Jn 20,21-23), da jo izvršujejo v njegovem imenu.

1442 Kristus je hotel, da bi njegova Cerkev bila v vsej celoti, v svoji molitvi, svojem življenju in delovanju znamenje in orodje odpuščanja in sprave, ki nam jo je on pridobil za ceno svoje krvi. Izvrševanje oblasti odvezovanja pa je izročil apostolski službi. Tej je naloženo, da izvršuje “službo sprave” (2 Kor 5,18). Apostol je poslan “v Kristusovem imenu” in Bog sam je tisti, ki po njem opominja in prosi: “Spravite se z Bogom” (2 Kor 5,20).

Sprava s Cerkvijo

1443 V svojem javnem življenju Jezus ni samo odpuščal grehe, ampak je tudi razodel učinek tega odpuščanja: grešnike, ki so jim bili grehi odpuščeni, je znova vključil v skupnost božjega ljudstva, od koder jih je bil greh oddaljil ali celo izključil. Jasno znamenje za to je dejstvo, da Jezus pripušča grešnike k svoji mizi, še več, sam sede k njihovi mizi, kar je kretnja, ki na presunljiv način izraža hkrati božje odpuščanje (prim. Lk 15) in vrnitev v naročje božjega ljudstva (prim Lk 19,9).

1444 Ko Jezus napravi svoje apostole deležne svoje oblasti odpuščati grehe, jim daje tudi oblast spraviti grešnike s Cerkvijo. Ta cerkvenostna razsežnost njihove naloge se izraža posebno v slovesni Kristusovi besedi Simonu Petru: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemnlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih” (Mt 16,19). Ta “služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, je bila podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20)” (C 22).

1445 Besede zavezovati in razvezovati pomenijo: tisti, ki ga boste izključili iz vašega občestva, bo izključen iz občestva z Bogom; tistega, katerega znova sprejmete v vaše občestvo, bo tudi Bog sprejel v svoje občestvo. Sprava s Cerkvijo je neločljiva od sprave z Bogom.

Zakrament odpuščanja

1446 Kristus je ustanovil zakrament pokore za vse grešne ude svoje Cerkve, predvsem za tiste, ki so po krstu padli v veliki greh in ki so tako izgubili krstno milost ter ranili cerkveno občestvo. Njim zakrament pokore daje novo možnost, da se spreobrnejo in da znova zadobijo milost opravičenja. Cerkveni očetje prikazujejo ta zakrament kot “drugo desko /rešitve/ po brodolomu, ki je izguba milosti” (Tertulijan, Paen. 4,2; prim. Trid. konc.: DS 1542).

1447 V potekanju stoletij se je konkretna oblika, s katero je Cerkev izvajala to oblast, prejeto od Gospoda, zelo spreminjala. V prvih stoletjih je bila sprava kristjanov, ki so po svojem krstu storili posebno velike grehe (na primer malikovanje, uboj ali prešuštvo), povezana z zelo strogo disciplino, po kateri so morali spokorniki delati javno pokoro za svoje grehe, pogosto dolga leta, preden so prejeli spravo. K temu “redu spokornikov” (ki je zadeval samo nekatere velike grehe) je bil kristjan pripuščen le zelo redko in v nekaterih pokrajinah samo enkrat v življenju. V sedmem stoletju so irski misijonarji, ki jih je navdihovalo vzhodno meniško izročilo, prinesli v celinsko Evropo “privatno” (zasebno) opravljanje pokore, ki ne zahteva javnega in dolgotrajnega izvrševanja spokornih del pred prejemom sprave s Cerkvijo. Zakrament se odslej izvršuje v bolj tajni obliki med spokornikom (spovedancem) in duhovnikom. Ta nova praksa je predvidevala možnost ponovitve in tako odprla pot k rednemu pristopanju k temu zakramentu. Omogočila je tudi vključiti v eno samo zakramentalno obhajanje odpuščanje velikih in malih grehov. V glavnih črtah uporablja Cerkev to obliko pokore vse do danes.

1448 V vseh spremembah, ki sta jih disciplina in obhajanje tega zakramenta doživljali v potekanju stoletij, razločimo isto temeljno zgradbo. Ta vsebuje dve enako bistveni prvini. Po eni strani dejanja človeka, ki se po delovanju Svetega Duha spreobrne: kesanje, priznanje in zadoščenje; po drugi strani delovanje Boga po posredovanju Cerkve. Cerkev, ki po škofu in svojih duhovnikih daje v Jezusovem imenu odpuščanje grehov in določa način zadoščevanja, tudi moli za grešnika in dela z njim pokoro. Tako doseže grešnik ozdravljenje in ponoven vstop v cerkveno občestvo.

1449 Obrazec odveze, ki ga uporablja latinska Cerkev, izraža bistvene prvine tega zakramenta: Oče usmiljenja je vir vsakega odpuščanja. Oče uresničuje spravo grešnikov po velikonočni skrivnosti svojega Sina in po daru Svetega Duha prek molitve in službe Cerkve:

Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli oproščenje in mir. In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.