1720 Nova zaveza uporablja več izrazov, da označi blaženost, h kateri Bog kliče človeka: prihod božjega kraljestva (prim. Mt 4,17); gledanje Boga: “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali” (Mt 5,8; prim. 1 Jn 3,2; 1 Kor 13,12); vstop v Gospodovo veselje (prim. Mt 25,21.23); vstop v božji počitek (Heb 4,7-11):

Tam bomo počivali in gledali; gledali in ljubili; ljubili in hvalili. Glej, to bo ob koncu brez konca. In kateri drugi cilj imamo, če ne tega, da pridemo v kraljestvo, ki ga ne bo konca? (sv. Avguštin, civ. 22,30).

1721 Bog nas je postavil na ta svet, da bi ga spoznavali, mu služili ter ga ljubili in tako prišli v nebesa. Blaženost nas stori deležne božje narave (1 Pt 1,4) in večnega življenja (prim. Jn 17,3). Z njo stopi človek v Kristusovo slavo (prim. Rim 8,18) in v uživanje troedinega božjega življenja.

1722 Taka blaženost presega razum in zgolj človeške moči. Iz zastonjskega božjega daru izhaja. Zato pravimo, da je nadnaravna, kakor je nadnaravna tudi milost, ki pripravi človeka za vstop v uživanje Boga.

“Blagor čistim srcem, ker bodo Boga gledali.” Seveda nihče ne bo videl Boga po njegovi veličini in neizrekljivi slavi, “nihče ne more videti Boga in ostati živ”, kajti Oče je nedojemljiv; toda po svoji ljubezni, svoji dobroti do ljudi in svoji vsemogočnosti gre do tega, da podeli tistim, ki ga ljubijo, prednostno pravico, da gledajo Boga …, “kajti kar je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri Bogu” (sv. Irenej, haer.4,20).

1723 Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne izbire. Vabi nas, naj očistimo svoje srce zlih nagnjenj in iščemo božjo ljubezen nad vse. Uči nas, da resnična sreča ne obstaja ne v bogastvu ali udobju, ne v človeški slavi ali moči, ne v kateremkoli človeškem početju, pa naj bo še tako koristno, kakor so znanost, tehnika in umetnost, ne v kakem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu, ki je izvir vsega dobrega in vse ljubezni:

Bogastvo je véliko božanstvo dneva; njemu se nagonsko klanja množica in vsa masa ljudi. Srečo merijo po imetju in po imetju merijo tudi poštenost (...). Vse prihaja iz prepričanja, da z bogastvom človek vse zmore. Bogastvo je torej eden od malikov dneva in znamenitost drug malik (...). Na znamenitost, na to, da je človek znan in da vzbuja hrup v svetu, (čemur bi lahko rekli sloves v tisku), so začeli gledati kot na dobrino samo na sebi, najvišjo dobrino, kot na predmet pravega češčenja (Newman, mix. 5,23).

1724 Desetere božje zapovedi, govor na gori in apostolska kateheza nam opisujejo poti, ki peljejo v kraljestvo. Korak za korakom stopamo naprej z vsakdanjimi dejanji, oprti na milost Svetega Duha. Oplojeni s Kristusovo besedo polagoma obrodimo sadove v Cerkvi v božjo slavo (prim. prilika o sejalcu: Mt 13,3-23).

NA KRATKO

1725 Blagri povzemajo in dopolnjujejo božje obljube od Abrahama naprej, tako da jih naravnajo na v nebeško kraljestvo. Blagri so odgovor na tisto hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v človekovo srce.

1726 Blagri nas učijo o poslednjem cilju, h kateremu nas Bog kliče in ki je nebeško kraljestvo, gledanje Boga, deležnost božje narave, večno življenje, sinovstvo, počitek v Bogu.

1727 Blaženost večnega življenja je zastonjski božji dar; ta blaženost je nadnaravna, kakor je nadnaravna tudi milost, ki vodi tja.

1728 Blagri nas postavljajo pred odločilne izbire, kar se tiče zemeljskih dobrin; očiščujejo naša srca, da bi nas naučili, kako ljubiti Boga nad vse.

1729 Blaženost nebes določa kriterije (merila) razločevanja pri uporabi zemeljskih dobrin v skladu z božjo postavo.