385 Bog je neskončno dober in vsa njegova dela so dobra. Vendar nihče ne ubeži izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi – zla, ki se kaže kot povezano z lastnimi mejami stvari – in predvsem vprašanju moralnega zla. Odkod prihaja zlo? “Quaerebam unde malum et non erat exitus – Iskal sem, odkod hudo, in nisem našel izhoda”, pravi sv. Avguštin (conf. 7,7); in njegovo boleče iskanje je nato našlo izhod samo v njegovem spreobrnjenju k živemu Bogu. Kajti “skrivnost hudobije” (2 Tes 2,7) se osvetli samo v luči “skrivnosti pobožnosti” (1 Tim 3,16). Razodetje božje ljubezni v Kristusu je razkrilo hkrati prostranost zla in tudi preobilje milosti (prim. Rim 5,20). Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla (prim. Lk 11,21-22; Jn 16,11; 1 Jn 3,8).
I. Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost
II. Padec angelov
III. Izvirni greh
IV. “Nisi ga pustil v oblasti smrti”
NA KRATKO
413 “Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih (...). Po hudičevi nevoščljivosti pa je prišla smrt na svet” (Mdr 1,13; 2,24).
414 Satan ali hudič in drugi demoni so angeli, ki so zavrženi (padli) zaradi tega, ker so svobodno odklonili služenje Bogu in božji načrt. Njihova izbira proti Bogu je dokončna. Svojemu uporu zoper Boga skušajo pridružiti človeka.
415 “Bog je človeka postavil v stanje pravičnosti; toda zapeljan pod vplivom hudobnega duha je človek takoj od začetka zgodovine zlorabil svojo svobodo s tem, da se je dvignil zoper Boga in hotel doseči svoj cilj zunaj Boga” (CS 13,1).
416 S svojim grehom je Adam kot prvi človek izgubil prvotno svetost in pravičnost, ki ju je prejel od Boga ne samo zase, ampak za vse ljudi.
417 Svojemu potomstvu sta Adam in Eva predala človeško naravo, ki je ranjena z njunim prvim grehom, torej takšno, ki sta ji odvzeta prvotna svetost in pravičnost. To pomanjkanje (privatio) imenujemo “izvirni greh”.
418 Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava oslabljena v svojih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti, in pa nagnjena h grehu (nagnjenje, ki ga imenujemo “concupiscentia” – “poželjivost”)
419 “S tridentinskim cerkvenim zborom torej priznavamo, da izvirni greh hkrati s človeško naravo prehaja ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju in da je vsakomur lasten” (Vblj 16).
420 Zmaga nad grehom, ki jo je izbojeval Kristus, nam je podarila večje dobrine, kakor pa so tiste, ki nam jih je odvzel greh: “Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost” (Rim 5,20).
421 “O tem svetu verujejo kristjani, da ga je osnovala in ga ohranjuje v bivanju Stvarnikova ljubezen; zapadel je sicer sužnosti greha, a Kristus, križani in vstali, je zlomil oblast hudobnega duha in osvobodil svet…” (CS 2,2).