1450 “Poenitentia cogit peccatorem omnia libenter sufferre; in corde eius contritio, in ore confessio, in opere tota humilitas vel fructifera satisfactio.” “Pokora sili grešnika, da vse rad prenaša; v njegovem srcu je kesanje, na ustih izpoved, v dejanju vsa ponižnost in rodovitno zadoščevanje” (R.kat. 2,5,21; prim. Trid. konc: DS 1673).
Kesanje
1451 Med spokornikovimi dejanji prihaja kesanje (contritio) na prvo mesto. Kesanje je “dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti” (Trid.konc.: DS 1676).
1452 Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje “popolno kesanje” (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej mogoče pristopiti k zakramentalni spovedi (Trid.konc.: DS 1677).
1453 Tudi kesanje, ki ga imenujemo “nepopolno” (attritio), je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugimi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže odpuščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore (prim. Trid.konc.: DS 1678; 1705).
1454 Primerno je, da prejem tega zakramenta pripravimo z izpraševanjem vesti, storjenim v luči božje besede. Za ta namen najpripravnejša besedila naj poiščemo v moralni katehezi evangelijev in apostolskih pisem: govor na gori, apostolski pouk (prim. Rim 12-15; 1 Kor 12-13; Gal 5; Ef 4-5).
Izpoved grehov
1455 Izpoved (priznanje) grehov, nas celo z zgolj človeškega vidika osvobaja in olajšuje našo spravo z drugimi. S priznanjem pogleda človek v obraz grehom, ki jih je zakrivil; prevzema zanje odgovornost in se s tem znova odpre Bogu in občestvu Cerkve, da bi omogočil novo prihodnost.
1456 Priznanje duhovniku je bistveni del zakramenta pokore: “Spokorniki morajo pri spovedi navesti vse smrtne grehe, ki se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti zavedo, pa naj bodo še kako skrivni ali pa storjeni le zoper zadnji dve od desetih božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20. 17; Mt 5, 28), saj včasih ti grehi dušo bolj ranijo in so nevarnejši od očitno storjenih” (Trid.konc.: DS 1680):
Ko se Kristusovi verniki trudijo, da bi se spovedali vseh grehov, ki se jih spomnijo, jih brez dvoma vse predložijo odpuščanju božjega usmiljenja. Tisti, ki delajo drugače in nekatere vedoma prikrijejo, ne predložijo božji dobroti ničesar, kar bi jim mogla odpustiti po posredovanju duhovnika. Kajti “če se bolnik sramuje odkriti zdravniku svojo rano, tedaj zdravstvo ne ozdravi tega, česar ne pozna” (sv. Hieronim, Eccl. 10,11) (Trid. konc.: DS 1680).
1457 Po cerkveni zapovedi “so vsi verniki, ki so prišli v leta razločevanja, dolžni spovedati se vsaj enkrat v letu velikih grehov, ki se jih zavedajo” (DS 1683; prim. DS 1708; ZCP, kan. 989). Kdor se zaveda, da je storil smrtni greh, ne sme sprejeti svetega obhajila, tudi če čuti veliko kesanje, ne da bi prej prejel zakramentalno odvezo (prim. Trid. konc.: DS 1647; 1661), razen če ima velik razlog za prejmem obhajila in mu ni mogoče pristopiti k spovedniku (prim. ZCP, kan. 915; ZVCP, kan. 711). Otroci so dolžni pristopiti k zakramentu pokore, preden prejmejo prvikrat sveto obhajilo (prim. ZCP, kan. 914).
1458 Čeprav ni strogo potrebno, Cerkev vseeno živo priporoča spoved vsakdanjih pregreškov (malih grehov) (prim. Trid. konc.: DS 1580; ZCP, kan. 988, par. 2). Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on (prim. Lk 6,36):
Kdor prizna svoje grehe, že dela skupaj z Bogom. Bog obtožuje tvoje grehe; če jih obtožuješ tudi ti, se priključuješ Bogu. Človek in grešnik sta tako rekoč dve stvarnosti: ko slišiš govoriti o človeku, je Bog tisti, ki ga je naredil; ko slišiš govoriti o grešniku, je človek sam, ki je to storil. Razbij to, kar si ti storil, da Bog reši to, kar je on naredil … Ko ti začneš mrziti to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, ker ti obtožuješ svoja hudobna dela. Začetek dobrih del je priznanje hudobnih del. Vršiš resnico in prihajaš k luči (sv. Avguštin, Ev. Jn 12,13).
Zadoščevanje
1459 Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost. Toda še več, greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, ne popravi pa vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh (prim. Trid. konc.: DS 1712). Greha odvezani grešnik, mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora “zadostiti” za svoje greha ali “opraviti pokoro” zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi “pokora”.
1460 Pokora, ki jo naloži spovednik, mora upoštevati spokornikove osebne razmere in mora iskati njegov duhovni blagor. Kolikor mogoče mora pokora ustrezati teži in naravi storjenih grehov. Lahko obstoji v molitvi, darovanju, v delih usmiljenja, služenju bližnjemu, v prostovoljnih odpovedih, žrtvah, in predvsem v potrpežljivem sprejemanju križa, ki ga moramo nositi. Takšne pokore nam pomgajo, da se upodobimo po Kristusu, ki je edini enkrat za vselej zadostil za naše grehe (prim. Rim 3,25; 1 Jn 2,1- 2). Te pokore nam omogočajo, da postanemo sodediči Kristusa, vstalega od mrtvih, “če le trpimo z njim” (Rim 8,17; Trid. konc.: DS 1690):
Nikakor pa ni to zadoščevanje, ki ga opravljamo za svoje grehe, na tak način naše, da ne bi bilo storjeno po Jezusu Kristusu; saj sami iz sebe, to je, kolikor smo navezani nase, ne moremo ničesar storiti; če pa z nami deluje on, ki nam daje moč, potem premoremo vse (prim. Flp 3,13). Tako človek nima ničesar, s čimer bi se mogel ponašati, ampak je vsa naša hvala v Kristusu …, v katerem zadoščujemo tako, da obrodimo vredne sadove pokore (prim. Lk 3,8), ki zajema moč iz njega, ki jih on daruje in jih po njem sprejema Oče (Trid. konc.: DS 1691).