257 “O lux beata Trinitas et principalis Unitas – Trojica sveta, luči vir, življenja in edinosti” (MoB, večernična pesem). Bog je večna blaženost, nesmrtno življenje, neugasljiva luč. Bog je ljubezen: Oče, Sin in Sveti Duh. Svobodno hoče Bog priobčiti slavo svojega blaženega življenja. “Po blagohotnem načrtu” (Ef 1,9), ki ga je zasnoval že pred stvarjenjem sveta v svojem ljubljenem Sinu, “nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljenci” (Ef 1,4-5), “podobni njegovemu Sinu” (Rim 8,29) na temelju “Duha posinovljenja” (Rim 8,15). Ta načrt je milost, ki nam je podarjena “pred večnimi časi” (2 Tim 1,9-10) in je neposredni sad troedine ljubezni. Razvija se v delu stvarjenja, v celotni zgodovini odrešenja po padcu, v poslanostih Sina in Duha, ki se nadaljujeta v poslanosti Cerkve (prim. M 2- 9).

258 Vsa božja ojkonomija uresničevanja odrešenjskega božjega načrta je skupno delo treh božjih oseb. Kajti kakor ima Trojica eno samo in prav isto naravo, tako ji je lastno eno samo in prav isto delovanje (prim. 2. carigrajski koncil leta 553: DS 421). “Oče, Sin in Sveti Duh niso tri počela stvarstva, ampak le eno počelo” (florentinski koncil leta 1442: DS 1331). Vendar pa vsaka božja oseba izvršuje skupno delo v skladu s svojim osebnim svojstvom. Tako Cerkev v soglasju z Novo zavezo (prim. 1 Kor 8,6) izpoveduje: “Eden je namreč Bog in Oče, iz katerega je vse; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse; in en Duh, v katerem je vse” (2. carigrajski koncil: DS 421). Svojstva božjih oseb razodevata predvsem dve božji poslanji: učlovečenje Sina in podaritev Svetega Duha.

259 Celotno uresničevanje odrešenjskega božjega načrta kot hkrati skupno in osebno delo božjih oseb daje spoznati tako njihovo svojstvo kakor njihovo eno naravo. Tako je vse krščansko življenje občestvo z vsako od božjih oseb, ne da bi jih kakorkoli ločevalo. Tisti, ki slavi Očeta, dela to po Sinu v Svetem Duhu; tisti, ki hodi za Kristusom, dela to zaradi tega, ker ga Oče priteguje (prim. Jn 6,44) in ga Sveti Duh nagiblje (prim. Rim 8,14).

260 Poslednji cilj vse božje ojkonomije (vsega uresničevanja odrešenja) je vstop ustvarjenih bitij v popolno enoto presvete Trojice (prim. Jn 17,21-23). Toda že sedaj smo poklicani, da bi bili prebivališče presvete Trojice: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem” (Jn 14,23):
O moj Bog, Trojica, ki te molim, pomagaj mi, da popolnoma pozabim nase in se tako nastanim v tebi, negibna in spokojna, kakor če bi bila moja duša že v večnosti; da bi nobena stvar ne mogla kaliti mojega miru in me tudi ne pripraviti do tega, da bi izstopila iz tebe, o moj Nespremenljivi; vsaka minuta naj me marveč potisne naprej v globino tvoje Skrivnosti! Umiri mojo dušo. Naredi iz me svoja nebesa, svoje ljubljeno bivališče in prostor svojega počitka. Naj te nikoli ne pustim samega, marveč naj bom tam, v vsej celoti, vsa prebujena v svoji veri, vsa v adoraciji, vsa predana tvojemu stvariteljskemu delovanju (Molitev blažene Elizabete od svete Trojice).

261 Skrivnost presvete Trojice je središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja. Poznanje te skrivnosti nam more dati samo Bog, ko se razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh.

262 Učlovečenje Božjega Sina razodeva Boga kot večnega Očeta, Sina kot enega bistva z Očetom, v njem in z njim enega samega Boga.

263 V tem, da je Svetega Duha poslal Oče v Sinovem imenu (prim. Jn 14,26) in Sin “od Očeta” (Jn 15,26), se razodeva, da je Sveti Duh z njima en sam Bog. “Z Očetom in Sinom ga molimo in slavimo”.

264 “Sveti Duh izhaja iz Očeta kot prvega vira in – po večnem daru Očeta Sinu – iz Očeta in Sina v občestvu” (sv. Avguštin, Trin. 15,26,47).

265 Po milosti krsta “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” smo poklicani, da bi imeli delež pri življenju presvete Trojice, tu na zemlji v temini vere in v onstranstvu v večni luči (prim. Vblj 9).

266 “Katoliška vera je to: da častimo enega Boga v trojstvu in trojstvo v enoti; niti ne stapljamo oseb niti ne ločimo bistva. Zakaj druga je Očetova oseba, druga Sinova oseba, druga tudi oseba Svetega Duha; toda Oče in Sin in Sveti Duh imajo eno božanstvo, enako slavo, sovečno veličastvo” (“Atanazijeva” veroizpoved).

267 Božje osebe, ki so neločljive v tem, kar so, so neločljive tudi v tem, kar delajo. Toda v enem samem božjem delovanju vsaka razodeva to, kar ji je svojsko v Trojici, predvsem v božjih poslanjih Sinovega učlovečenja in daru Svetega Duha.