1790 Človek mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. Če bi premišljeno ravnal proti njej, bi sam sebe obsodil. Toda zgodi se, da je vest v nevednosti in da napravi zmotne sodbe o dejanjih, ki jih je treba storiti ali so že storjena.
1791 To nevednost je pogostokrat mogoče pripisovati osebni odgovornosti. Tako je tedaj, “kadar se človek premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in kadar zaradi navajenosti vest polagoma skoraj oslepi” (CS 16). V teh primerih je oseba kriva zla, katero zakrivi.
1792 Vzroki raznih zgrešenosti sodbe v nravnem ravnanju so lahko nepoznavanje Kristusa in njegovega evangelija, slabi zgledi, ki jih dajejo drugi, usužnjenost strastem, prisvajanje slabo umevane avtonomije vesti, pomanjkanje spreobrnjenja in ljubezni.
1793 Če pa je – nasprotno – nevednost nepremagljiva, ali če je zmotna sodba nastala brez odgovornosti nravnega subjekta, tedaj storjenega zla ni mogoče prištevati osebi, ki ga je zagrešila. Vendar pa zlo ostane kljub temu zlo, izguba, nered. Treba se je torej truditi za to, da se nravna vest znebi svojih zmot.
1794 Dobro in čisto vest razsvetljuje resnična vera. Kajti ljubezen hkrati “izvira iz čistega srca, dobre vesti in odkritosrčne vere” (1 Tim 1,5; prim. 3,9; 2 Tim 1,3; 1 Pt 3,21; Apd 24,16):
Čim bolj se uveljavlja prava vest, tem bolj se osebe in skupnosti oddaljujejo od slepe samovoljnosti in si prizadevajo za skladnost z objektivnimi pravili nravnosti (CS 16).
NA KRATKO
1795 “Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti” (CS 16).
1796 Nravna vest je sodba razuma, s katero človeška oseba spozna moralno kakovost konkretnega dejanja.
1797 Za človeka, ki je zagrešil zlo, ostane razsodba njegove vesti poroštvo spreobrnjenja in upanja.
1798 Dobro oblikovana vest je pravilna in resnicoljubna. Svoje sodbe oblikuje razumno, v skladu z resnično dobrim, kot to hoče Stvarnikova modrost. Vsakdo je dolžan uporabljati sredstva za oblikovanje svoje vesti.
1799 Ko se vest znajde pred nravno izbiro (odločitvijo), more napraviti bodisi pravilno sodbo v skladu z razumom in z božjo postavo, ali pa – nasprotno – izreče zmotno sodbo, ki se oddaljuje od njiju.
1800 Človek mora gotovo sodbo svoje vesti vedno ubogati.
1801 Moralna vest lahko ostane v nevednosti ali izreka zmotne sodbe. Te nevednosti in zmote niso vedno brez krivde.
1802 Božja beseda je luč za naše korake. Usvajati jo moramo v veri in molitvi ter jo izpolnjevati v dejanju. Tako se oblikuje vest.