1117 Po Duhu, ki jo uvaja “v vso resnico” (Jn 16,13), je Cerkev polagoma spoznala tisti zaklad, ki ga je prejela od Kristusa in je natančneje določila “razdeljevanje” tega zaklada, podobno kakor je kot zvesta oskrbnica božjih skrivnosti (prim. Mt 13,52; 1 Kor 4,1) storila tudi glede kánona (seznama knjig) Svetega pisma in verskega nauka. Tako je Cerkev v potekanju stoletij ugotovila, da je med njenimi liturgičnimi opravili sedem takšnih, ki so v posebnem pomenu besede zakramenti, ki jih je postavil Gospod.

1118 O njih pravimo, da so “zakramenti Cerkve” v dvojnem pomenu: “po njej” so in “zanjo” so. “Po Cerkvi” so in obstajajo, kajti Cerkev je zakrament delovanja Jezusa Kristusa, ki deluje v njej v moči poslanega Svetega Duha. In “za Cerkev” so, saj prav “zakramenti uresničujejo Cerkev” (sv. Avguštin, civ. 22,17; prim. sv. Tomaž Akvinski, s. th. 3,64,2, ad 3), ker – predvsem v evharistiji – razodevajo in priobčujejo ljudem skrivnost občestva Boga, ki je ljubezen, eden v treh osebah.

1119 Ker Cerkev skupaj s Kristusom-glavo sestavlja “kakor eno samo mistično (skrivnostno) osebo” (Pij XII., okr. “Mystici Corporis”), deluje v zakramentih kot “duhovniška skupnost”, ki je “organsko zgrajena” (C 11): krst in birma usposabljata duhovniško ljudstvo za obhajanje liturgije; po drugi strani pa so nekateri verniki “odlikovani s svetim redom, postavljeni v Kristusovem imenu za to, da bi bili pastirji Cerkve z božjo besedo in milostjo” (C 11).

1120 Z zakramentom svetega reda posvečena cerkvena služba ali “službeno duhovništvo” (C 10) je v službi krstnega duhovništva. Službeno duhovništvo jamči za to, da je v zakramentih Kristus sam tisti, ki deluje po Svetem Duhu v prid Cerkve. Odrešenjsko poslanstvo, ki ga je Oče zaupal svojemu učlovečenemu Sinu, je bilo zaupano apostolom in po njih njihovim naslednikom: ti prejmejo Jezusovega Duha, da delujejo v njegovem imenu in v njegovi osebi (prim. Jn 20,21-23; Lk 24,47; Mt 28,18-20). Tako je z zakramentom svetega reda posvečeni duhovnik zakramentalna vez, ki liturgično dejanje povezuje s tem, kar so govorili in delali apostoli, in prek njih s tem, kar je govoril in delal Kristus, izvir in temelj zakramentov.

1121 Trije zakramenti, krst, birma in sveti red podeljujejo razen milosti tudi (zakramentalno) neizbrisno znamenje ali “pečat”, po katerem je kristjan deležen Kristusovega duhovništva in pripada Cerkvi v skladu z različnimi stanovi in vlogami. Ta – po Svetem Duhu realizirana – upodobitev po Kristusu in po Cerkvi je neizbrisna, neuničljiva (tridentinski koncil: DS 1609). Za vedno ostane v kristjanu kot pozitivna dispozicija (razpoloženje) za milost, kot obljuba in jamstvo božjega varstva in kot poklicanost k bogočastju in k služenju Cerkvi. Teh zakramentov torej ni mogoče nikdar ponavljati.