2807 Izraz “posvečevati” moramo tu razumeti ne najprej v njegovem vzročnem pomenu (Bog sam posvečuje, napravlja človeka svetega), temveč predvsem v cenitvenem pomenu: priznavati ga kot svetega, ravnati sveto. Tako ta klic v češčenju (adoraciji) včasih razumemo kot hvaljenje in zahvaljevanje (prim. Ps 111,9; Lk 1,49). A to prošnjo nas je naučil Jezus kot želelnik: kot prošnjo, željo in pričakovanje, v kar sta vpletena Bog in človek. Že takoj s prvo prošnjo k našemu Očetu se potopimo v notranjo skrivnost njegovega božanstva in v dramo odrešenja naše človeškosti. Ko ga prosimo, naj bo posvečeno njegovo ime, nas to vključi v “blagohotni načrt, kakor si ga je bil vnaprej zastavil”, “da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni, v ljubezni” (prim. Ef 1,9.4).

2808 V odločilnih trenutkih izvajanja svoje odrešenjske zamisli razodeva Bog svoje ime, a razodeva ga z izvrševanjem svojega dela. A to delo se uresničuje za nas in v nas le, če se po nas in v nas posvečuje njegovo ime.

2809 Svetost Boga je nepristopno žarišče njegove večne skrivnosti. Tisto, kar se glede nje razkriva v stvarstvu in zgodovini, imenuje Sveto pismo slava, žarenje njegovega veličastva (prim. Ps 8; Iz 6,3). Ko je Bog naredil človeka “po svoji podobi in sličnosti” (1 Mz 1,26), “ga je ovenčal s slavo” (Ps 8,6), a ko je človek grešil, je ostal “brez božje slave” (Rim 3,23). Od tedaj naprej razkriva Bog svojo svetost, ko razodeva in podarja svoje ime, da bi človeka obnovil “po podobi njegovega Stvarnika” (Kol 3,10).

2810 V obljubi, dani Abrahamu, in prisegi, ki jo spremlja (prim. Heb 6,13), se obveže Bog sam, a brez razkritja svojega imena. Začenja ga razodevati Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14) in razkrije ga pred očmi vsega ljudstva, ko ga reši Egipčanov: odel se je s slavo (prim. 2 Mz 15,1). Od sinajske zaveze dalje je to ljudstvo “njegovo” in mora biti “svet narod” (ali posvečen, to je v hebrejščini ista beseda; prim. 2 Mz 19,5-6): zakaj v njem prebiva božje ime.

2811 A kljub sveti postavi, ki mu jo daje in ponovno daje sveti Bog (prim. 3 Mz 19,2: “Bodite sveti, kajti jaz … vaš Bog, sem svet”), in čeprav je Gospod “zaradi svojega imena” potrpežljiv, se ljudstvo
obrne od Izraelovega Svetega in “oskruni njegovo ime pri narodih” (prim. Ezk 20; 36). Zaradi tega so pravični stare zaveze, ubogi, ki so se vrnili iz izgnanstva, in preroki goreli v vnemi za to ime.

2812 Končno nam je ime svetega Boga razodeto in podarjeno v Jezusu, v mesu, kot Odrešeniku (prim. Mt 1,21; Lk 1,31): razodeto nam je po tem, kar on je, po njegovi besedi in po njegovi daritvi (prim. Jn 8,28; 17,8; 17,17-19). To je srce (središče, jedro) njegove velikoduhovniške molitve: “Sveti Oče … zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici” (Jn 17,19). Ker on sam “posvečuje” svoje ime (prim. Ezk 20,39; 36, 20-21), zato nam Jezus “razodeva” Očetovo ime (Jn 17,6). Ob koncu njegove pashe (velike noči) mu Oče daje ime, ki je nad vsakim imenom: Jezus je Gospod, v slavo Boga Očeta (prim. Flp 2,9-11).

2813 V krstni vodi smo se “umili, se posvetili in dosegli opravičenje v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga” (1 Kor 6,11). V vsem našem življenju nas naš Oče kliče k svetosti (prim. 1 Tes 4,7), in ker smo iz njega “v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal … posvečenje” (1 Kor 1,30), zato gre za njegovo slavo in za naše življenje, ko naj bi bilo njegovo ime posvečeno v nas in po nas. Takšna je nujnost naše prve prošnje.

Kdo bi mogel posvečevati Boga, ko on sam posvečuje? A ko se navdihujemo ob besedi: “Bodite sveti, kajti jaz … sem svet” (3 Mz 20,26), prosimo, da bi, ko smo posvečeni s krstom, vztrajali v tem, kar smo začeli biti. In to prosimo vsak dan, kajti vsak dan grešimo in se moramo očiščevati svojih grehov s posvečenjem, ki ga nenehno obnavljamo … Zatekamo se torej k molitvi, da bi ta svetost ostala v nas (sv. Ciprijan, Dom. orat. 12).

2814 Neločljivo je odvisno od našega življenja in od naše molitve, ali se njegovo ime posvečuje med narodi:

Boga prosimo, naj posvečuje svoje ime, kajti s svetostjo rešuje in posvečuje vse stvarstvo … Gre za ime, ki daje rešenje izgubljenemu svetu, a mi prosimo, da bi bilo to božje ime posvečevano v nas z našim življenjem. Kajti če prav živimo, je božje ime deležno blagoslavljanja (slavljenja); če pa živimo nepravilno, je deležno preklinjanja, kakor je rekel apostol: “Zaradi vas se preklinja božje ime med narodi” (Rim 2,24; Ezk 36,20-22). Torej prosimo, da bi bili vredni imeti v svojih dušah toliko svetosti, kolikor je sveto ime našega Boga (sv. Peter Krizolog, serm. 71).

Ko rečemo: “Posvečeno bodi tvoje ime,” prosimo, da bi bilo posvečevano v nas, ki smo v njem – pa tudi v drugih, ki jih božja milost še čaka – da bi se ravnali po naročilu zapovedi, ki nas obvezuje, da molimo za vse, celo za svoje sovražnike. Zato ne govorimo izrečno: Posvečeno bodi tvoje ime “v nas”, saj prosimo, da bi bilo posvečeno v vseh ljudeh (Tertulijan, or. 3).

2815 Ta prošnja, v kateri so obsežene vse, je uslišana po Kristusovi molitvi, kakor to velja tudi za šest drugih prošenj, ki sledijo. Molitev k našemu Očetu je naša molitev, če jo molimo v Jezusovem “imenu” (prim. Jn 14,13; 15,16; 16,24.26). V svoji velikoduhovniški molitvi Jezus prosi: “Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal” (Jn 17,11).