2786 Oče “naš” se nanaša na Boga. Ta pridevnik z naše strani ne izraža posesti, temveč docela novo razmerje do Boga.

2787 Ko rečemo Oče “naš”, najprej priznavamo, da so se vse njegove ljubeče obljube, ki so jih naznanjali preroki, izpolnile v novi in večni zavezi v njegovem Kristusu: postali smo “njegovo” ljudstvo in on je odslej “naš” Bog. To novo razmerje je medsebojna pripadnost, ki nam je podarjena brez zasluženja: na “milost in resnico”, ki sta nam podarjeni v Jezusu Kristusu (Jn 1,17), nam je treba odgovarjati z ljubeznijo in zvestobo (prim. Oz 2,21-22; 6,1-6).

2788 Ker je Gospodova molitev molitev njegovega ljudstva v “poslednjih časih”, izraža ta “naš” tudi gotovost našega upanja na zadnjo božjo obljubo: v novem Jeruzalemu bo rekel zmagovalcu: “Jaz bom njemu Bog, on pa bo meni sin” (Raz 21,7).

2789 Ko molimo Oče “naš”, se osebno obračamo na Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nikakor ne delimo božanstva, kajti Oče je njegov “vir in začetek”, pač pa s tem izpovedujemo, da Oče od vekomaj rojeva Sina in da iz Očeta izhaja Sveti Duh. Tudi ne pomešavamo oseb, saj izpovedujemo, da je naše občestvo z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom, v njunem edinem Svetem Duhu. Sveta Trojica je enega bistva in nedeljiva. Kadar prosimo Očeta, ga molimo in slavimo skupaj s Sinom in Svetim Duhom.

2790 Slovnično označuje “naš” stvarnost, ki je skupna mnogoterim. Samo en Bog je in njega priznavajo za Očeta tisti, ki so se po veri v njegovega edinega Sina prerodili iz njega z vodo in Duhom (prim. 1 Jn 5,1; Jn 3,5). Cerkev je to novo občestvo Boga in ljudi: zedinjena z edinim Sinom, ki je postal “prvorojenec med mnogimi brati” (Rim 8,29), je Cerkev v občestvu z enim samim in prav istim Očetom, v enem samem in prav istem Svetem Duhu (prim. Ef 4,4-6). Ko vsak krščeni moli Oče “naš”, moli v tem občestvu: “Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša” (Apd 4,32).

2791 Zato kljub razdeljenostim kristjanov ostaja molitev k “našemu” Očetu skupna dobrina in nujen poziv za vse krščene. V občestvu po veri v Kristusa in po krstu se morajo vključevati v Jezusovo molitev za edinost njegovih učencev (prim. E 8; 22).

2792 Končno, če v resnici molimo “očenaš”, se izmaknemo individualizmu, kajti ljubezen, ki jo sprejemamo, nas tega individualizma osvobodi. “Naš” na začetku Gospodove molitve, kakor “naš” v štirih zadnjih prošnjah, nikogar ne izključuje. Če naj ga izrekamo v resnici (prim. 5,23-24; 6,14-16), moramo premagati naše razdeljenosti in nasprotja.

2793 Krščeni ne morejo moliti Oče “naš”, ne da bi predenj prinašali vse tiste, za katere je dal svojega ljubljenega Sina. Božja ljubezen je brez meja, tudi naša molitev mora biti takšna (prim. N 5). Ko molimo Oče “naš”, nas to odpre za razsežnosti njegove ljubezni, razodete v Kristusu: da molimo z vsemi ljudmi in za vse, ki ga še ne poznajo, da bi bili “zbrani v edinosti” (Jn 11,52). Ta božja skrb za vse ljudi in za vse stvarstvo je navdihovala vse velike molivce: razširiti mora našo molitev v prostranost ljubezni, ko si upamo reči Oče “naš”.