2095 Božje kreposti vere, upanja in ljubezni nravne kreposti oblikujejo in poživljajo. Tako nas ljubezen nagiblje, da Bogu damo, kar smo mu po vsej pravičnosti dolžni kot ustvarjena bitja. Krepost bogovdanosti nas pripravlja za takšno naravnanost.

Božje češčenje

2096 Božje češčenje – s katerim Boga molimo in mu izkazujemo čast – je prvo dejanje kreposti bogovdanosti. Moliti Boga se pravi priznavati ga kot Boga, kot Stvarnika in Odrešenika, Gospoda in Učitelja vsega, kar obstaja, kot neskončno in usmiljeno ljubezen. “Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!” (Lk 4,8) pravi Jezus, ko navaja Peto Mojzesovo knjigo (6,13).

2097 Moliti Boga se pravi v spoštljivosti in brezpogojni predanosti priznavati “nič ustvarjenega bitja”, ki obstaja le po Bogu. Moliti Boga se pravi: kakor Marija v magnifikatu ga hvaliti, poveličevati, se pred njim poniževati in hvaležno izpovedovati, da je storil velike reči in da je njegovo ime sveto (prim. Lk 1,46-49). Najvišje češčenje (adoracija) edinega Boga osvobaja človeka zapiranja vase, suženjstva grehu in malikovanja sveta.

Molitev

2098 Dejanja vere, upanja in ljubezni, ki jih ukazuje prva zapoved, se uresničujejo v molitvi. Dviganje duha k Bogu je izraz našega češčenja Boga: molitev hvaljenja in zahvaljevanja, priprošnje in prošnje. Molitev je nujen pogoj za to, da moremo biti pokorni božjim zapovedim. “ Treba je vedno moliti in se ne naveličati” (Lk 18,2).

Daritev

2099 Pravično je, da Bogu nudimo daritve v znamenje češčenja, zahvaljevanja, prošnje in občestva. “Resnična daritev (sacrificium) je vsako dejanje, ki je storjeno zato, da bi se v svetem združenju držali Boga in bi tako mogli biti srečni” (sv. Avguštin, civ. 10,6).

2100 Če naj bo zunanja daritev iskrena, mora biti izraz duhovne daritve: “Moja daritev Bogu je skrušen duh …” (Ps 51,19). Starozavezni preroki so pogosto grajali daritve, opravljene brez notranje udeležbe (prim. Am 5,21-25), ali brez povezave z ljubeznijo do bližnjega (prim. Iz 1,10-20). Jezus opozarja na besede preroka Ozeja: “Usmiljenja hočem, ne daritve” (Mt 9,13; 12,7; prim. Oz 6,6). Edina popolna daritev je tista, ki jo je Jezus daroval na križu kot celostno darovanje Očetovi ljubezni in za naše zveličanje (prim. Heb 9,13-14). S svojim zedinjenjem z njegovo daritvijo moremo iz svojega življenja napraviti daritev Bogu.

Obljube in zaobljube

2101 Ob več priložnostih mora kristjan narediti obljube Bogu. Krst in birma, sveti zakon in prejem svetega reda vedno vsebujejo takšne obljube. Iz osebne pobožnosti more kristjan obljubiti Bogu kako dejanje, molitev, miloščino, romanje, itd. Zvestoba do Bogu danih obljub je razodevanje spoštovanja, ki smo ga dolžni božjemu veličastvu, in ljubezni do zvestega Boga.

2102 “Zaobljuba, to je premišljeno in svobodno Bogu dana obljuba o dobrem, ki je možno in boljše, se mora spolniti iz kreposti bogovdanosti” (ZCP kan.1191, par. 1). Zaobljuba je dejanje pobožnosti (devotio), s katerim kristjan sebe samega posveti Bogu ali mu obljubi dobro delo. S spolnjevanjem zaobljub torej izroča Bogu to, kar mu je bilo obljubljeno in posvečeno. Apostolska dela nam kažejo, kako skrbno je sveti Pavel izpolnjeval zaobljube, ki jih je naredil (pri. Apd 18,18; 21,23-24).

2103 Cerkev priznava zaobljubam spolnjevanja evangelijskih svetov vrednost spodbudnega zgleda (prim. ZCP kan.654).

Zato se mati Cerkev veseli, da ima v svojem naročju mnogo mož in žena, ki temeljiteje hodijo za Kristusom v njegovem izničenju in ga jasneje razodevajo, ko v svobodi božjih otrok sprejemajo nase uboštvo in se odpovedujejo lastni volji: ti se namreč zaradi Boga v zadevah popolnosti podrejajo človeku v večjem obsegu, kakor pa to zahteva zapoved, da bi bili na polnejši način podobni Kristusu v njegovi pokorščini” (C 42).

V nekaterih primerih more Cerkev iz sorazmernih razlogov odvezati od zaobljub in obljub (ZCP kan. 692; 1196-1197).

Socialna dolžnost religije in pravica do verske svobode

2104 “Vsi ljudje so resnico, zlasti tisto, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, dolžni iskati, se spoznane okleniti in jo ohraniti” (VS 1). Ta dolžnost izvira iz “same narave ljudi” (VS 2). Ta dolžnost ni v protislovju “z odkritosrčnim spoštovanjem” do različnih verstev, ki “neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi” (N 2), in tudi ne do zahtev ljubezni, ki kristjane priganja, “da ljubeznivo, razumno in potrpežljivo ravnajo z ljudmi, ki glede vere živé v zmoti ali nevednosti” (VS 14).

2105 Dolžnost, da Bogu izkazuje pristno bogočastje (cultus) se človeka tiče individualno in socialno. Tak je “izročeni katoliški nauk o nravni dolžnosti, ki jo imajo posamezniki in skupnosti do prave religije in do edine Kristusove Cerkve” (VS 1). Z nenehno evangelizacijo ljudi si Cerkev prizadeva, da bi mogli “prežeti z evangelijskim duhom različne skupnosti in razna okolja” (LA 20). Socialna naloga kristjanov je, da spoštujejo in prebujajo v vsakem človeku ljubezen do resničnega in dobrega. Ta dolžnost od njih zahteva, da dajejo spoznati bogočastje edine resnične religije, ki obstaja v katoliški in apostolski Cerkvi (prim. VS 1). Kristjani so pozvani, da bi bili luč sveta (LA 13). Cerkev tako razodeva Kristusovo kraljevstvo nad celotnim stvarstvom in še posbej nad človeškimi družbami (prim. Leon XIII., okr. “Immortale Dei”; Pij XI., enc, “Quas primas”).

2106 “V verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi – znotraj zahtevanih meja – ravnal po svoji vesti zasebno in javno, naj bo sam ali združen z drugimi” (VS 2). Ta pravica temelji na sami naravi človeške osebe, ki ji njeno dostojanstvo daje, da se svobodno drži božje resnice, ki presega časovni red. Zato “ostane pravica do te prostosti tudi tistim, ki ne spolnjujejo obveznosti iskati resnico in se je držati” (VS 2).

2107 “Če se zaradi posebnih okoliščin kakšnega naroda daje eni verski skupnosti posebno državljansko priznanje v pravni ureditvi države, je potrebno, da se obenem vsem državljanom in vsem verskim skupnostim prizna in zagotovi pravica do svobode v verskih zadevah” (VS 6).

2108 Pravica do verske svobode ni nravno dovoljenje, da se držimo zmote (prim. Leon XIII., okr. “Libertas praestantissimum), tudi ne domnevna pravica do zmote (prim. Pij XII., govor 6. decembra 1953): to je namreč naravna pravica človeške osebe do državljanske svobode, to je do imunitete, do tega namreč, da jo politična oblast v zahtevanih mejah v verskih stvareh zavaruje pred zunanjo prisilo. Ta naravno pravico je treba v pravni ureditvi družbe tako priznati, da postane sestavni del civilnega prava (prim. VS 2).

2109 Pravica do verske svobode ne more biti po sebi niti neomejena (prim. Pij VI., breve “Quod aliquantum”) niti omejena samo po “javni ureditvi”, zasnovani na pozitivističen ali naturalističen način (prim. Pij IX., okr. “Quanta cura”). “Zahtevane meje”, ki so z njo neločljivo povezane, mora politična modrost določiti za vsak socialni položaj posebej in v skladu z zahtevami skupnega blagra in potrditi jih mora družbena oblast “v skladu s pravnimi predpisi, ki se ujemajo z objektivnim nravnim redom” (VS 7).