Liturgična izročila in katolištvo Cerkve
1200 Božje Cerkve, zveste apostolski veri, obhajajo isto velikonočno skrivnost na vsakem kraju od prve cerkvene skupnosti v Jeruzalemu do Kristusovega prihoda v slavi (do paruzije). Skrivnost, ki jo obhajajo v bogoslužju je ena sama, toda oblike obhajanja te skrivnosti so različne.
1201 Nedoumljivo bogastvo Kristusove skrivnosti je takšno, da ga ne more izčrpno izraziti nobeno liturgično izročilo. Zgodovina vzniknjenja in razvoja teh obredov pričuje o čudovitem medsebojnem dopolnjevanju. Ko so Cerkve živele ta liturgična izročila v občestvu v veri in v zakramentih vere, so se medsebojno obogatile in rastejo v zvestobi do izročila in do poslanstva, ki je skupno celotni Cerkvi (prim. OE 63-64).
1202 Različna liturgična izročila so se rodila prav zaradi poslanstva Cerkve. Cerkve istega geografskega in kulturnega področja so začele obhajati Kristusovo skrivnost na osnovi posebnih, kulturno značilnih izrazov: v izročanju zaklada vere (prim. 2 Tim 1,14), v liturgični simboliki, v organizaciji bratske skupnosti, v teološkem umevanju skrivnosti in v značilnostih svetosti. Tako se Kristus, luč in odrešenje vseh ljudstev, po liturgičnem življenju določene Cerkve, razkriva ljudstvu in kulturi, h katerima je Cerkev poslana in v katerih je zakoreninjena. Cerkev je katoliška: v svoji edinosti more povezati, ko jih očisti, vsa resnična bogastva kultur (prim. C 23; E 4).
1203 Liturgična izročila ali obredi, ki so v Cerkvi dejansko v rabi, so: latinski obred (v glavnem rimski, a tudi obredi nekaterih krajevnih Cerkva, kakor ambrozijanski, ali obredi nekaterih redov) in bizatinski obredi, aleksandrijski ali koptski, sirski, armenski, maronitski in kaldejski. “Cerkveni zbor, zvest izročilu, izjavlja, da ima sveta mati Cerkev vse zakonite obrede za enake glede pravic in časti in da jih hoče v bodoče ohranjati in na vso moč podpirati” (B 4).
Bogoslužje in kulture
1204 Obhajanje bogoslužja mora torej ustrezati duhu in kulturi različnih narodov (prim. B 37-40). Če naj bo Kristusova skrivnost oznanjena “vsem narodom, da bi bili poslušni veri” (Rim 16,26), jo je treba razglašati, obhajati in živeti v vseh kulturah tako, da Kristusova skrivnost le-teh ne odpravi, temveč odreši in spopolni (prim. OK 53). Lastna človeška kultura, ki jo privzame in preobrazi Kristus, je tista, s katero in po kateri ima množica božjih otrok dostop k Očetu, da ga slavi v enem Duhu.
1205 “V bogoslužju, zlasti v bogoslužju zakramentov, obstaja del, ki je nespremenljiv – ker izvira iz božje ustanovitve – in katerega varuhinja je Cerkev, in pa deli, ki jih je mogoče predrugačiti in jih Cerkev more ter včasih celo mora prilagoditi kulturam ljudstev, ki so na novo evangelizirana (prim. B 21)” (Janez Pavel II., Ap. p. Vicesimus quintus annus 16),
1206 “Liturgična različnost more biti vir obogatitve, lahko pa tudi povzroča napetosti, medsebojna nerazumevnaja in celo razkole. Jasno je, da na tem področju različnost ne sme škodovati edinosti. Edinost se more izražati samo v zvestobi do skupne vere, do zakramentalnih znamenj, ki jih je Cerkev prejela od Kristusa, in do hierarhičnega občestva. Prilagajanje kulturam zahteva spreobrnjenje srca in, če je potrebno, prelome s pradavnimi navadami, ki so nezdružljive s katoliško vero” (prav tam).
NA KRATKO
1207 Primerno je, da obhajanje bogoslužja teži za izražanjem v kulturi ljudstva, v katerem Cerkev živi, ne da bi se tej kulturi podredilo. Z drugi strani je bogoslužje sámo poraja in oblikuje kulture.
1208 Različna liturgična izročila ali obredi, ki so zakonito odobreni, razodevajo katolištvo Cerkve, ker naznačujejo in priobčujejo eno samo Kristusovo skrivnost.
1209 Merilo, ki zagotavlja edinost v mnogovrstnosti liturgičnih izročil, je zvestoba do apostolskega izročila, se pravi: občestvo v veri in zakramentih, prejetih od apostolov, tisto občestvo, ki mu je apostolsko nasledstvo znamenje in poroštvo.